. . . KMETUJEM, NIMAM ČASA ZA MEDITACIJO . . .

Današnji tempo življenja od nas zahteva stalno pripravljenost in stalno naravnanost na hitenje iz enega konca na drugega. Pritiski se vršijo vse povprek in v navalu te naglice velikokrat pozabimo sami nase in tudi na naše bližnje. Ob tem pa se tudi pozabimo vprašati, ali je to hitenje zares vredno?

Navdih za sledeče razmišljanje mi je dala gospa srednjih let, ki živi in deluje na kmetiji. Govorili sva o najinih dejavnostih in ko sem omenila, da sem sicer agronom, prioritetno pa se sedaj ukvarjam z meditacijo, me je pogledala z velikimi prestrašenimi očmi in rekla, da ona živi in deluje na kmetiji in zaradi tega nima časa za meditacijo. Iz tona njenih besed sem lahko razbrala, kako sem čudna, da počnem take stvari in da sem še bolj čudna, ker najprej poskrbim zase, za svoje zdravje in za svoje dobro počutje. 

Njenega odziva si nisem kaj posebno gnala k srcu, ter ji z veseljem razložila, da se je pri meni vse skupaj začelo, kot rešilna bilka ob osebni krizi. Pogledala me je še bolj očitajoče in povedala, da se je tudi njej svet sesul že večkrat, še enkrat ponovila, da nima časa za meditacijo, ker kmetuje in odvihrala naprej.

Zelo dobro sem jo razumela, saj tudi sama izhajam iz kmetije. Kar nekaj časa sem živela in pomagala na kmetiji mojih staršev in vem kako je bilo delati od jutra do večera, včasih brez predaha, tudi v dežju, snegu ali v žgočem soncu. Včasih ni bilo ovir, ne glede na vse, delo je moralo biti opravljeno. . . 

Vse dokler ni šlo kaj hudo narobe. Pri nas doma so se vrstile poškodbe, bolezni, osebne krize in podobno. Enkrat pri enem, drugič pri drugem, vsega je bilo dovolj, še preveč. Takrat pa se je lahko predahnilo. Tudi za leto dni, če je bilo to potrebno, saj  zdravljenje hudih bolezni in sanacija poškodb lahko trajata zelo dolgo. In v takih primerih se pač zgodi prisilen »dopust«, saj bolan ali kako drugače prizadet oz. poškodovan človek ne more opravljati svojega dela, četudi živi na kmetiji.

Zgodilo se je vsem mojim domačim in tudi meni. Vsi smo se pobrali nazaj, a jaz sem se pri tem odločila še, da je bila ena velika lekcija čisto dovolj. Spoznala sem, da sem v preteklosti popolnoma pozabila nase, prednost sem dajala vsemu in vsem. V svoje življenje sem uvedla spremembe, ki vključujejo tudi čas zase.  Že res, da na kmetiji ne živim več, a kljub temu veliko delam in za dobro opravljeno delo je potrebno lastno zadovoljstvo. Meni to zadovoljstvo prinašajo redna meditacija, zdrava prehrana in gibanje.

Kaj pa vi, dragi bralci, ste kdaj razmišljali o tem, kaj vam pomeni zadovoljstvo in kako ga dosežete? Kaj je tisto ob čemer vam zaigra srce in se naseli mir v dušo? Kdaj ste nazadnje počeli kaj takega, ali pa celo počeli »NIČ«? Bi si upali za trenutek odložiti delo, malo zadihati in si odpočiti?  Bi si upali vsaj nekaj minut na dan početi tisto kar vas zares veseli? Nekaj kar bi dvignilo vaše zavedanje, nekaj kar imate zares radi in nekaj pri čemer bi se sprostili? 

Ne izgovarjate se več na delo in ne čakajte na bolezen, poškodbo ali kakšno drugo krizo, saj se vem bodo le te ponavljale tako dolgo, dokler v svoje življenje ne boste zares uvedli spremembe.

Pa še nekaj sem ugotovila, ves čas dobivamo opozorila, kdaj je dovolj in kdaj je čas za postanek, a jih žal vztrajno preziramo, dokler budilka ne zazvoni tako močno, da nas končno predrami. Pa tudi budilka je z vsako lekcijo bolj glasna. . .

Morda se sliši preveč enostavno, a je resnično, delo vas bo počakalo, lastno zdravje in telo pa ne. Varujte in negujte ga vsak dan, pa ga boste lahko še dolgo in brez skrbi uporabljali. Vzemite pa si tudi čas drug za drugega, družite se in pogovarjajte.  Nič ni vredno več, kot pristen stik s samim seboj in pristen stik z drugim človekom. Pozabite na to, kaj bodo drugi rekli in četudi živite in delujete na kmetiji uživajte življenje, saj na koncu edino to šteje. 

Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆

Vaša MičnaCvetlična 💕