. . . KMETUJEM, NIMAM ČASA ZA MEDITACIJO . . .

Današnji tempo življenja od nas zahteva stalno pripravljenost in stalno naravnanost na hitenje iz enega konca na drugega. Pritiski se vršijo vse povprek in v navalu te naglice velikokrat pozabimo sami nase in tudi na naše bližnje. Ob tem pa se tudi pozabimo vprašati, ali je to hitenje zares vredno?

Navdih za sledeče razmišljanje mi je dala gospa srednjih let, ki živi in deluje na kmetiji. Govorili sva o najinih dejavnostih in ko sem omenila, da sem sicer agronom, prioritetno pa se sedaj ukvarjam z meditacijo, me je pogledala z velikimi prestrašenimi očmi in rekla, da ona živi in deluje na kmetiji in zaradi tega nima časa za meditacijo. Iz tona njenih besed sem lahko razbrala, kako sem čudna, da počnem take stvari in da sem še bolj čudna, ker najprej poskrbim zase, za svoje zdravje in za svoje dobro počutje. 

Njenega odziva si nisem kaj posebno gnala k srcu, ter ji z veseljem razložila, da se je pri meni vse skupaj začelo, kot rešilna bilka ob osebni krizi. Pogledala me je še bolj očitajoče in povedala, da se je tudi njej svet sesul že večkrat, še enkrat ponovila, da nima časa za meditacijo, ker kmetuje in odvihrala naprej.

Zelo dobro sem jo razumela, saj tudi sama izhajam iz kmetije. Kar nekaj časa sem živela in pomagala na kmetiji mojih staršev in vem kako je bilo delati od jutra do večera, včasih brez predaha, tudi v dežju, snegu ali v žgočem soncu. Včasih ni bilo ovir, ne glede na vse, delo je moralo biti opravljeno. . . 

Vse dokler ni šlo kaj hudo narobe. Pri nas doma so se vrstile poškodbe, bolezni, osebne krize in podobno. Enkrat pri enem, drugič pri drugem, vsega je bilo dovolj, še preveč. Takrat pa se je lahko predahnilo. Tudi za leto dni, če je bilo to potrebno, saj  zdravljenje hudih bolezni in sanacija poškodb lahko trajata zelo dolgo. In v takih primerih se pač zgodi prisilen »dopust«, saj bolan ali kako drugače prizadet oz. poškodovan človek ne more opravljati svojega dela, četudi živi na kmetiji.

Zgodilo se je vsem mojim domačim in tudi meni. Vsi smo se pobrali nazaj, a jaz sem se pri tem odločila še, da je bila ena velika lekcija čisto dovolj. Spoznala sem, da sem v preteklosti popolnoma pozabila nase, prednost sem dajala vsemu in vsem. V svoje življenje sem uvedla spremembe, ki vključujejo tudi čas zase.  Že res, da na kmetiji ne živim več, a kljub temu veliko delam in za dobro opravljeno delo je potrebno lastno zadovoljstvo. Meni to zadovoljstvo prinašajo redna meditacija, zdrava prehrana in gibanje.

Kaj pa vi, dragi bralci, ste kdaj razmišljali o tem, kaj vam pomeni zadovoljstvo in kako ga dosežete? Kaj je tisto ob čemer vam zaigra srce in se naseli mir v dušo? Kdaj ste nazadnje počeli kaj takega, ali pa celo počeli »NIČ«? Bi si upali za trenutek odložiti delo, malo zadihati in si odpočiti?  Bi si upali vsaj nekaj minut na dan početi tisto kar vas zares veseli? Nekaj kar bi dvignilo vaše zavedanje, nekaj kar imate zares radi in nekaj pri čemer bi se sprostili? 

Ne izgovarjate se več na delo in ne čakajte na bolezen, poškodbo ali kakšno drugo krizo, saj se vem bodo le te ponavljale tako dolgo, dokler v svoje življenje ne boste zares uvedli spremembe.

Pa še nekaj sem ugotovila, ves čas dobivamo opozorila, kdaj je dovolj in kdaj je čas za postanek, a jih žal vztrajno preziramo, dokler budilka ne zazvoni tako močno, da nas končno predrami. Pa tudi budilka je z vsako lekcijo bolj glasna. . .

Morda se sliši preveč enostavno, a je resnično, delo vas bo počakalo, lastno zdravje in telo pa ne. Varujte in negujte ga vsak dan, pa ga boste lahko še dolgo in brez skrbi uporabljali. Vzemite pa si tudi čas drug za drugega, družite se in pogovarjajte.  Nič ni vredno več, kot pristen stik s samim seboj in pristen stik z drugim človekom. Pozabite na to, kaj bodo drugi rekli in četudi živite in delujete na kmetiji uživajte življenje, saj na koncu edino to šteje. 

Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆

Vaša MičnaCvetlična 💕

. . . PISANJE JE NAJBOLJŠA TERAPIJA . . .


Vsebino tokratne objave, sem si delno sposodila kar v mojem malem priročniku PISANJE JE NAJBOLJŠA TERAPIJA, ki sem ga ustvarila za vas, Dragi moji. V priročniku sem opisala svojo izkušnjo pisanja občutkov in dogodkov. Sprva sem pisala samo zato, da sem neprijetnosti spravila iz sebe, kasneje pa sem iz tega razvila neke vrste terapijo, saj sem se naučila pisati tako, da sem iz situacije, dogodka ali odnosa lahko prepoznala lekcijo. 😃

Preberite si kratek odlomek. 😄
"S pisanjem dnevnika sem pravzaprav začela že v mladih letih. Saj veste, kako zabavno je, ko pišeš o tem fantu pa o onem. Da ne govorim o prepirih s starši in prijetnih druženjih s prijateljicami. No kak tak zapis, bi nekje na podstrešju še vedno lahko našla, ampak to ni tisto o čemer želim pisati tokrat. Osredotočila sem bom na pisanje »dnevnika«, ki je neke vrste terapija. Zame osebno je bilo pisanje svojih občutkov prva terapija, ki se obnese še danes, saj pri njej nisem od nikogar odvisna. Tudi prijateljic mi ni potrebno obremenjevati z mojimi težavami, saj vse preprosto izlijem na papir.

S pisanjem kot terapijo sem se srečala v drugem letniku fakultete, ko sem prvič obiskala alternativnega zdravilca. V tistih časih sem se začela intenzivno spraševati kaj delam narobe, da mi ne uspe kakega fanta obdržati dlje kot tri mesece. Za seboj sem imela nekaj zvez, ki so se končale še preden so se dobro začele, zato sem morala najti vzrok temu. Po priporočilu znanca sem se prijavila k terapevtu, ki pa mi je že pri prvem obisku svetoval pisanje. Predlagal mi je, naj si zapisujem vsako misel, dogodek in občutenje, ki mi prekriža pot. To sem tudi storila in tako se je moje »terapevtsko« pisateljevanje pričelo. Učila sem se tehnik avtogenega treninga, ki je pravzaprav ena izmed oblik meditacije, zraven pa intenzivno pisala in pisala.

Popisala sem mnogo papirjev, ko sem se nekega dne odločila svoj dnevnik prenesti v elektronsko verzijo. Osnutek v e-mailu je sedaj že nekaj let moj najboljši prijatelj, ki ga imam vedno s seboj, saj imam tudi telefon vedno pri roki. Na papir sem zelo intenzivno izlivala, čisto vse kar se mi je dogajalo in tudi kako sem se ob tem počutila. V začetku sem samo zapisovala dogodke, danes pa te dogodke znam tudi razčleniti, razumeti ter posledično v njih najti lekcijo."

Zgornji odstavek piše o mojih začetkih, rezultate in navodila kako se pisanja kot terapije lahko lotite sami pa boste našli v priročniku, ki ga lahko naročite na spletni strani na kateri izpolnite obrazec za naročilo. Kliknite na spodnjo povezavo, ki vas pripelje do obrazca. 😄

PISANJE JE NAJBOLJŠA TERAPIJA

Na vašo željo vam bom priročnik z veseljem poslala po e-pošti, saj vam želim pokazati kako se lahko že z malo truda dosežejo lepi rezultati. 😄

Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆

Vaša MičnaCvetlična 💕

. . . VČASIH JE STRAH TUDI DOBER . . .  

Ko spoznaš, da je povezava med strahom in intuicijo pravzaprav zelo majhna se šele zaveš, kako nujno je poslušati samega sebe, ko gre za pomembne ali pa tudi malo manj pomembne odločitve.

Že precej časa nazaj se mi je na morju zgodila zanimiva prigoda, ki mi je dala misliti. V enem izmed zalivčkov na hrvaški obali obstaja votlinica v katero se da priti samo pod vodo. S prijatelji smo se odločali ali bi se podali v raziskovanje votlinice, saj je tisti dan precej pihal veter in dodobra razburkal morje. Valovi so pošteno pljuskali ob skale in voda je dosegla zgornjo skalno steno. Plavati pod vodo v razburkanem morju pod ostrimi skalami je bilo precej tvegano. Meni je že prva misel, da bi šla v takih razmerah tja noter zbudila čuden občutek. Želja po novi pustolovščini je v meni hitro ugasnila in nekaj mi je intenzivno govorilo, naj raje ostanem zunaj.

Moji prijatelji so bili že vsi na drugi strani, jaz pa sem oklevala. Naposled sem se le odločila, da poskusim. Potopila sem se in takoj me je prineslo nazaj na površje, skoraj do tistih neprijaznih skal nad votlino. Takrat sem si dokončno rekla da ne grem. Ostala sem zunaj, edina. Še nekaj ur kasneje sem se spopadala z mislijo, da me je premagal strah, morda mi je bilo malo žal da nisem prišla do votline, vendar sem bila po drugi strani tudi hvaležna sama sebi, da sem poslušala tisti prvi glas, ki me je odvračal od podviga. Odločila sem se, da grem v votlino enkrat drugič, ko bo morje bolj mirno. Morda letos, morda drugo leto.  😆 Vem, da bodo še priložnosti, takrat zajete z veliko žlico.

Potrditev, da sem se odločila prav, pa sem dobila še isti dan, saj sem dobila novo priložnost, da sem lahko naredila nekaj novega. To je bil skok v vodo s precej visoke skale. Točne višine ne vem, so pa prijatelji govorili o osmih metrih. Nekaj časa sem stala na vrhu in opazovala ljudi, ki so skakali pred mano, v mislih sem vsakega posebej pohvalila. Tudi tokrat sem imela v sebi nekaj strahu, a občutek je bil drugačen. Ta je imel še pridih poguma in vedela sem, da sem varna. Ko sem prišla na vrsto jaz, sem se zazrla v globino in kljub strahcu skočila. Kar na enkrat ni bilo ničesar pod mano, samo letela sem proti vodi. Zanimivo smešen občutek. Pristala sem v vodi in bila sem cela. Ven sem šla z nasmeškom na obrazu zaradi novega podviga in ponosna nase. 😆

Tisti dan sem vseeno nekaj naredila prvič in še imela sem možnost razlikovati med tistim "dobrim" strahom, ki nas varuje in med tistim, ki nas ovira. 😆

Zato Dragi moji, poslušajte se, da boste lahko še velikokrat naredili nekaj prvič, četudi v nekoliko drugačni obliki, kot ste sprva načrtovali. 😆

Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆

Vaša MičnaCvetlična 💕

PS: Blog se bo kmalu selil na mojo novo spletno stran: MičnaCvetlična

 . . . Zavod za zasposlovanje - Sramota ali nova priložnost. . . 

Pri meni pravzaprav oboje. 😄

Ob prijavi na zavod, sem se počutila obupno. Večje sramote si v življenju nisem mogla predstavljati. Pri skoraj 29 letih, sem bila ponovno samska in še prijavljena na zavodu zaposlovanje. Totalen poraz in sramota za nekoga, ki je šel takoj po faksu v dobro službo.

Moj status je bil do takrat pravzaprav urejen. Imela sem službo, imela sem partnerja, potem pa kar na enkrat ničesar več. Šok in sramota, meni se to nebi smelo zgoditi. Pa ja ne meni, saj sem bila celo življenje zgledna čisto povsod. Svoje delo sem vedno opravila dobro, nikoli nisem »bluzila« ali iskala stranskih poti in krivin, zato mi je bilo še toliko manj jasno, zakaj sem kar na enkrat pristala na zavodu.

Ko sem bila tam prvič, je bil občutek sramu tako močan, da sem ves čas imela oči na pecljih, da nebi slučajno srečala koga poznanega. Pri naslednjem obisku, mi je bilo že nekoliko lažje. Svetovalka me je poslala na obvezne delavnice za brezposelne in prvič sem šla tudi tja z nekim odporom in spet s strahom, da nebi srečala koga poznanega. Zgodilo pa se je ravno to, ko sem tam zagledala znanca, bi se najraje pogreznila v zemljo, kljub dejstvu, da je bil on sam na istem.

Spet sem skrivala moj osebni poraz, šla na delavnice in vneto poslušala, kaj mi imajo povedati. Pričakovala nisem nič kaj posebno novega, saj sem pisanje prošenj in obnašanje na razgovorih že imela v malem prstu, še iz časov, ko sem iskala svojo prvo službo. Na koncu, pa sem bila zelo prijetno presenečena. Čudovita predavateljica je bila tam zato, da nas je motivirala in že po dveh delavnicah sem svojo sramoto obrnila v nasprotno smer ter dojela, da je bila prijava na zavod zame pravzaprav nova priložnost. Priložnost, da končno odprem svoje podjetje, ki sem si ga potihem želela.

Nisem imela pojma kako bom vse skupaj izvedla, vedela sem le to, da ne bom iskala službe in da ne bom več ugajala in se prilagajala samo zato, da bom nekomu všeč. Odločila sem se za samostojno pot. Ob moji odločitvi pa so očitno stvari začele same teči. Vedela sem, da bom poletje namenila sebi, kar sem tudi zares storila. Odmislila sem delo in si resnično vzela čas zase in za meditacijo oz. pripravo na certifikacijo. Temu sem se posvetila 1000%. Nisem mislila ne na zaposlitev in ne na samozaposlitev.  V čustvenem nivoju je bilo naporno poletje, ampak je dokaj hitro minilo. V začetku avgusta  me je prijetno presenetil klic moje svetovalke iz zavoda. Sporočila mi je veselo novico, da obstajajo velike možnosti, da me vključijo v program za subvencijo za samozaposlitev.  Povedala mi je še, da se o podrobnostih slišiva konec avgusta.

Vse skupaj sem potem do konca avgusta res pustila pri miru in naslednji klic me je še bolj presenetil, ko mi je meni nič, tebi nič čisto mirno povedala, da sem že vključena v program. Tisti dan sem obstala odprtih ust, a neizmerno hvaležna. Sprejela sem odločitev in se prepustila toku dogodkov, ki so me peljali na pot proti mojim željam in sanjam. Stvari so takrat stekle same od sebe in spoznala sem, da je tisto pravo edino to. Ko stvari po naši odločitvi tečejo same od sebe, v lahkotnem duhu in ko upoštevamo vodila, ki jih dnevno prejemamo, vemo da smo na pravi poti. 😆

Zato dragi moji, tudi če stvari na prvi pogled izglodajo porazno, se v njih skriva nekaj dobrega, in temu nečemu dobremu se vedno reče nova priložnost. Moja nova priložnost se sedaj imenuje MičnaCvetlična. 

Uživajte in ne bojte se povedati stvari, tudi takrat ko le te niso rožnate.

Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

Vaša MičnaCvetlična 💕