sobota, 8. julij 2017

Vse objave boste našli na spletni strani. . 


Ker je v zadnjem času pri meni veliko sprememb, sem se odločila še za eno in sicer boste moje zapise sedaj lahko prebirali samo na spletni strani. 

Povezavo do nje najdete tukaj

Tako boste lahko vse zapise našli na enem mestu in zagotovo  ne boste nobene zgrešili. 

Ta teden sem za vas pisala o mojem doživetju, ki sem si ga privoščila v petek. Obiskala sem kmetijo kjer pridelujejo sivko, izlet pa je bil več, kot sem si sploh upala predstavljati. 

Celoten članek najdete na povezavi tukaj 


Rada vas imam in leeep pozdrav. 😃

sobota, 1. julij 2017

. . . PRVI VTISI VELIKEGA MESTA . . . 

No pa je že minilo nekaj dni v Londonu in tudi jaz sem že pridobila nekaj prvih vtisov. Dnevi minevajo zelo hitro, a vseeno sem si soboto in nedeljo vzela popolnoma zase, delno pa tudi za vas dragi moji bralci. . . 

Na prvi pogled mi je mesto prijetno - sploh, če pogledujem po hišicah, ki so vse v izrazito enakem stilu. Določena arhitektura daje neko zunanjo urejenost, a na prvi vtis se mi zdi, da je usklajenost gradnje pravzaprav vse, kar bi lahko povzeli od pojma urejenost, saj je tukaj čistoča na dokaj nizkem nivoju. To je prva stvar, ki sem jo opazila, saj sem sama svoj dom vedno imela čist in urejen.

Preselila sem se v hišo v kateri imam svojo sobo, kuhinjo in kopalnico pa si delim s še tremi dekleti. Lahko pa rečem, da sem bila precej negativno presenečena, ko sem videla kako nizek standard čistoče imajo, a sem od drugih virov izvedela, da je to še kar dobro, saj naj bi menda veljalo, da čistoča tukaj ni ravno doma. (S slednjim se pač po prvih vtisih žal moram strinjati, pa mi je to všeč ali ne.)

Svojo sobo sem počistila, tako da se sedaj v njej počutim prijetno in udobno. Spoznala sem tudi svoje sostanovalke, čeprav smo se komaj ujele, saj so bolj malo doma. Na ulici pa še nisem bila tako pozorna na red in nesnago, to bom morda, ali pa tudi ne, opazovala v naslednjih dneh.

Nekaj dni sem preživela z družino pri kateri bom delala kot varuška in ugotovila, da je pri varstvu otrok drugačen sistem, kot v Sloveniji. Predvsem je tukaj vse usmerjeno na igralnice in parke, kamor se varuške ali starši z otroci odpravijo vsakodnevno. Pomembne so aktivnosti in druženje z drugimi otroci, kar pa je pravzaprav zelo zanimivo.

V okolici mojega doma je zelo živahno; mnogo lokalov, trgovinic in tudi večji trgovinski center, a kljub temu sem se zjutraj zelo razveselila ptičjega petja pod mojim oknom. To mi v tem trenutku ogromno pomeni. Zelo vesela sem tudi, da je v moji bližini precej velik park, ki ima veliko zelenih površin, kar mi je v izredno veselje. Park je lep in urejen, včeraj sem tam srečala kar precej ljudi, ki so tja prihajali sami ali v družbi.

Če povzamem prvih nekaj dni, bi lahko rekla, da se je v meni odvila množica čustev in na nek način tudi presenečenj. Spoznala sem nekaj prijetnih ljudi in stvari, nekaj manj prijetnih, predvsem pa lahko rečem, da vse poteka zelo hitro. Tudi zame, čeprav še nisem vzpostavila svojega ritma tukaj. Naj pa dodam, da je na nek način lepo poskrbljeno zame, dobila sem veliko in prijetno sobo, ki ima kljub temu, da je glavna ulica zelo blizu, še vedno pridih narave, delam pri čudoviti družini in tudi na sploh stvari, ki jih v danem trenutku potrebujem nekako pridejo do mene. Vse skupaj seveda pospremim z veliko mero hvaležnosti in seveda z radovednostjo, kaj vse me še čaka. 😆

Morda bi spet lahko rekla, da se počutim kot prvošolka, ki se je odpravila v svet z iskrico v očeh in z radovednostjo v srcu. 😇

Za danes toliko, a se kmalu spet beremo z novo dozo dogodivščin in lekcij. 😆
Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃



Vaša MičnaCvetlična 💕

sobota, 24. junij 2017

. . . ODLOČILA SEM SE ZA SPREMEMBO . . . 


Te dni se pri meni vse odvija zelo hitro in intenzivno, saj sem se odločila za eno izmed večjih sprememb v svojem življenju. Odločila sem se za selitev v London. Koliko časa bom ostala tam ne vem, tudi več možnosti je odprtih, vem le, da grem tja z veliko mero zaupanja, da so moje odločitve prave in da si s tem delam popotnico za novo stopničko v mojem osebnem razvoju. 

Kak mesec nazaj mi je prijatelj govoril o priložnosti v tujini, ki jo je dobila njegova prijateljica, ki je v določenem obdobju delovala zelo podobno kot jaz. Vse skupaj me je peljalo do misli, kakšna bi lahko bila priložnost zame. Bežno sem razmišljala, a temu nisem posvečala posebnega pomena, vedela pa sem, da bo takšna priložnost slej kot prej prišla tudi zame. In je, kake tri dni za tem.

Prej sploh nisem kaj dosti razmišljala o tujini, še manj, da bi kaj iskala, ker me je bilo tega na nek način strah. Povem pa lahko, da me je priložnost našla sama od sebe, ker sem vedela, da me bo. Odločila sem se zelo hitro in kljub temu da sem vedela, da je odločitev prava, sem potrditve v prvih dneh še iskala v okolici, hkrati pa sem se zavedla dejstva, da me čaka še nekaj dela, da spustim vse navezanosti, ki so bile vzrok mojih strahov in iskanja potrditev v okolici. Razrešiti sem morala predvsem navezanosti na ljudi, dogodke, kraje in stvari, ki jih imam rada, vedela pa sem tudi, da je to tisto edino pravo, da se lahko pomaknem naprej. Kljub temu, da sem kar nekaj dela že opravila in da ga nekaj še čaka, niti za trenutek nisem pomislila na to, da odločitev nebi bila prava. Vem da je in hvaležna sem zanjo.


Zavedam se, da je moja duša le želela novo izkušnjo, jaz pa sem se kljub strahu odločila zanjo. Skočila sem iz cone udobja in grem novim dogodivščinam naproti, z veliko mero zaupanja in hvaležnosti. Svetujem, da sami storite enako. Kadar imate občutek, da ste obstali na mestu, nekaj drzno spremenite, če boste ob tem preprosto zaupali, se bodo dobre stvari odvile same od sebe. Meditacija, pisanje in eterična olja pri tem zelo pomagajo. 

Nekoliko daljši članek na temo mojega odhoda pa si lahko preberete še tukaj.




Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃


nedelja, 18. junij 2017

. . . ZGRABILA ME JE SLABA VEST . . . 

Bila je sreda zjutraj, zbudila sem se okoli pol šeste ure zjutraj, tako kot običajno, a tokrat zelo utrujena, ker sem ponoči slabo spala. Razloga za stanje nisem iskala, sem si pa želela še nekoliko poležati in še malo zaspati. Ker nisem imela obveznosti takoj zjutraj, sem si to res privoščila. Dodatni spanec sem potrebovala, a v ozadju se je oglasil nek glas, ki mi je prigovarjal, da se sredi tedna ne poležava, da se sploh ne poležava in da imam veliko dela in da delam premalo. 

Seveda sem hitro dojela, da se nekje iz ozadja oglaša še nek nepredelani vzorec in se zato vprašala: zakaj tako in od kje? Ni bilo potrebno veliko, saj mi je hitro postalo jasno, da očitno še nisem v celoti predelala enega izmed vzorcev po katerem sem delovala v preteklosti, saj sem bila tako naučena. Tisti tihi glas je bil neke vrste test, kako bom reagirala. V preteklosti sem temu glasu večinoma podlegla, se takoj dvignila iz postelje in šla delat, tokrat pa sem ravnala drugače, saj sem imela možnost izbire.

Podaljšala sem spanec, tisti tihi nadležni glas, ki mi je prigovarjal nasprotno, pa sem predala v nebesa in ga skozi meditacijo izdihala iz sebe. Kaj hitro sem občutila olajšanje. Nato sem se še zahvalila za to misel, test in možnost, da sem se naspala. Ko sem vse to storila, sem se počutila odlično in srečno. Imela pa sem tudi dovolj energije za nadaljnje delo. V preteklosti pa sem ob takem dnevu samo sebe silila v delovanje, ki pa zaradi utrujenosti seveda ni moglo biti opravljeno dobro.

Šlo je torej za preizkušnjo, koliko sem zares usvojila lekcijo in koliko zares delujem v isti smeri, kot razmišljam.

In ja, sklenila bom z mislijo, da sem tudi jaz samo človek in da si zaslužim počitek, tako kot tudi vi dragi moji bralci. Počitek si namenite sami, saj vam ga drugi ljudje namesto vas ne bodo dali. Le vi ste kreator svojega življenja in ne puščajte ga v milosti in nemilosti drugim in tudi ne podzavestnim omejujočim vzorcem. 

Pa še to: Nedelja je ravno pravi dan za počitek. 😆😆





Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃


nedelja, 11. junij 2017


. . . OTROCI, MALI - VELIKI UČITELJI . . . 

Otroci me navdušujejo vedno znova in znova. Njihova odkritosrčnost me vsakič nekaj novega nauči in kljub temu da še nimam svojih otrok, imam priložnost, da se z njimi srečujem zelo pogosto. Za kar sem seveda zelo hvaležna. Zelo jasno mi je dejstvo, da otroci potrebujejo samo našo pozornost, nove stvari in stalno dogajanje, za vse skupaj pa sem skozi simpatične lekcije spet dobila potrditve.

Nekaj tednov nazaj sem imela priložnost doživeti čisto novo izkušnjo meditacije, saj smo na lokalni osnovni šoli izvedli meditacijo za drugošolce. Resnično sem bila presenečena in navdušena nad njihovim pozitivnim odzivom, kar mi je dalo popolnoma nov pogled na otroke in meditacijo. Nisem bila popolnoma prepričana glede samega dogajanja, a dejansko jih je meditacija zanimala, velika večina je že bila v stiku z angeli, nekateri pa so mi povedali, da jih starši meditacije celo učijo. 

Ta izkušnja je ovrgla misel, da delavnica morda ne bo sprejeta. Ugotovila sem, da je bila to samo moja lastna omejitev, lahko bi rekla celo strah, ki pa je bil čisto odveč. Otroci so pravzaprav veliko bolj dojemljivi in sprejemljivi za nove stvari kot odrasli. Na koncu so bili še celo zelo iskreni v svojih odzivih, o katerih so poročali popolnoma brez cenzure. Vse skupaj sem pospremila še z veliko hvaležnostjo nad dejstvom, da so tudi učiteljice izkušnjo sprejele z zadovoljstvom. 

Lekcijo o pozornosti pa sem imela priložnost ponovno srečati nekaj dni nazaj, ko sem v varstvo poleg nečakinje nepričakovano sprejela še 5 letno punčko in 7 letnega fantka. Najprej je kazalo, da se bodo zaigrali in zamotili sami, a sem se zmotila. Kaj hitro so vsi trije začeli zganjati lumparije zaradi katerih sem se malo pojezila. Na jezenje, pa se na moje veliko presenečenje in začudenje, otroci sploh niso odzvali. Komaj sem jih umirila in odvrnila od ene traparije, že so mi servirali naslednjo. Kaj hitro mi je postalo jasno, da tako ne bom prišla daleč in da bo potrebno nekaj spremeniti. Odločila sem se, da se kljub temu da so bili trije, vseeno začnem igrati z njimi. Z dekletoma smo poprijele za krede in kmalu se nam je pridružil še fant. Kasneje smo se še pogovarjali, tako da so mi otroci govorili o sebi in svojih dogodivščinah. Kmalu sem opazila veliko spremembo. Vsi trije so se iz malih divjakov, ki so prej noreli sem in tja, spremenili v male prijetne osebice, s katerimi smo razvili prijeten pogovor in igro, ki je bila koristna za vse. Otroci so me ponovno naučili, da ni potrebno veliko, potrebujejo le nekoga, ki jim da svoj čas in vso svojo pozornost.


Otroci so lahko naše najboljše in najbolj iskreno ogledalo. Starši boste zagotovo vedeli o čem govorim, zato si dovolite, da se tudi vi od njih kaj naučite.  😆




Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆

nedelja, 4. junij 2017

NA SVOJ 30. ROJSTNI DAN SEM OPAZOVALA KRESNIČKE

Morda ste opazili, morda ne, a dejstvo je, da sem včeraj napolnila svoje tretje desetletje. Pričakovati bi bilo, da bom za tako obletnico pripravila bombastičen žur, vendar sem si sama rojstni dan ves čas želela praznovati nekako drugače. 😆

Nisem imela ideje kako, le vedela sem, da ne želim slediti tradicijam praznovanja okroglih obletnic. Pa sem se popolnoma prepustila toku dogodkov, ki so sledili sami od sebe. Prijetna in ljubka presenečenja so se dogajala eno za drugim. Začeli so prijatelji, ki so me na predvečer mojega rojstnega dne presenetili z obiskom in čudovitim šopkom rož. Sledile so jim sošolke na tečaju aromaterapije, ki so zame spet pripravile prijetno presenečenje, ki ga lahko vidite na FB strani MičnaCvetlična. Po končanem tečaju pa sem se v svoji družbi odpravila na Brezje, kjer sem bila v globoki in intenzivni meditaciji presenečena nad odgovori na vprašanja s katerimi se ukvarjam že nekaj dni. Kolebala sem med različnimi možnostmi, včeraj pa so bila nebeška sporočila tako močna, da jih enostavno nisem mogla več prezreti. Odločitev je bila zato sprejeta v trenutku in brez napora. Večer sem zaključila z obiskom babice in dedka s katerima smo obujali spomine na njuno otroštvo. Ko je padla noč sva z babico zunaj čakali na kresničke, ki pa se niso in niso hotele pokazati. 

Želela sem jih videti, saj jih že dolgo nisem, mislim, da že od otroštva naprej nisem načrtno sedela zunaj in čakala, da bi se pokazale. Prosila sem še moje nebeške pomočnike, naj kakšno zbudijo, pa jih kar ni in ni bilo. Ko sem se že skoraj sprijaznila s tem, da jih pač ne bo in odšla domov, sem dobila namig naj se sprehodim še do spodnjega dela vrta, ki je pravzaprav še lepši in bolj čaroben. Z babico sva stopili do tja in kaj hitro sva v kotu med njenimi cvetlicami uzrli prvo, ki je žarela kot močno nebeško sončece. Še malo sva se razgledali in med veliko okrasno travo zagledali še dve. V tistem trenutku sem v sebi občutila hvaležnost, hvaležnost za darilo in za vodstvo.

Dobila pa sem še eno pomembno sporočilo. Za svojo željo moramo nekaj storiti. Jaz sem sem se v tem primeru morala sprehoditi do spodnjega dela vrta in biti potrpežljiva. Tako pa je tudi pri vseh ostalih stvareh. Ko nekaj želimo je zato nekaj potrebno storili. Pri tem nam seveda pomagajo naši vodniki in naš notranji občutek, ki nam narekuje prave korake do želenega. Seveda pa ob vsem tem ne pozabite na veliko mero hvaležnosti.  

Zares lep dan sem imela, ki sem ga preživela v družbi ljudi ki moje življenje bogatijo. Zato dragi moji, tudi ko gre za okrogle obletnice, poslušajte svoje srce in svoje želje, ter dan naredite tak, kot ga želite vi sami in ne tak kot ga od vas pričakuje okolica. Ko se to zgodi, vse poteka zelo lahkotno in umirjeno. Rezultat pa se pokaže v hvaležnosti za majhne stvari, ki nam polepšajo trenutek. 

Čisto za konec tega zapisa, pa bi z vami rada delila še rek, ki mi ga je včeraj predala babica in ga bom vedno nosila s seboj. » Kar Bog stori, vse prav stori, čeprav se nam kdaj tako ne zdi.« Naj vam slednje sporočilo pomaga, ko vam bo najbolj hudo. Veste vse je le izkušnja in čisto vse mine.😇😇


Pa lepo nedeljo vam želim. 😆

God send me a light yesterday 😆



Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆

nedelja, 28. maj 2017

. . . Moja rastlinska prijateljica SIVKA . . . 

Še vedno sem pod vtisom včerajšnjega tečaja aromaterapije in aromaprakse ter pod močnim vtisom besed o sivki, ki mi jih je včeraj namenila prijateljica, zato sem se odločila, da danes za vas pripravim zapis, ki govori o tej prekrasni rastlini, ki je zame kraljica med zelišči. 

Kdaj sem se s sivko srečala prvič, bi težko rekla, vem pa, da me je v zadnjem času začela še posebej navduševati. V preteklosti sem bila v stiku z njo le preko rastline same, sedaj pa jo uporabljam tudi v obliki eteričnega olja.

Dolgo časa nanjo nisem bila prav posebno pozorna, v zadnjem času pa sem opazila, da me nenačrtno spremlja skoraj na vsakem koraku. Naj omenim recimo, da sem za darilo od prijateljice, namesto običajne lončnice, dobila sadiko sivke.  Med eteričnimi olji je ravno sivkino najbolj uporabno in tudi najbolj razširjeno. V meditaciji je zame večkrat nepogrešljiva, ali pa v sproščujoči kopeli pred spanjem. V prilagojenem odmerku odlično vpliva tudi na otroke, kadar se ne morejo umiriti in zaspati. Torej možnosti uporabe sivke je resnično neskončno. In ravno toliko je tudi različnih načinov dojemanja sivke kot take.  

Zgoraj sem omenila, da je zame resnično kraljica med zelišči. Spominjam se, kako nam babica že od nekdaj pripravlja vrečke s sivkinimi cvetovi, ki jih še danes zatikamo med oblačila v omaro. Spomnim se tudi s kakšnim veseljem sem prvo rastlino zasadila v domači vrt. Seveda pa meni sivka ne zbuja samo lepih spominov, ampak me sprošča, pomirja in vrača v ravnovesje. Njena naloga na duhovnem nivoju je uravnovesiti vse naše energijske centre, zato je v meditaciji tako uporabna in tudi priljubljena. Nekaj kapljic v izparilniku me vedno ponese na veliko sivkino polje, kjer imam možnost zaužiti vonj vsake rastline posebej. Nor občutek, ko si tako zelo povezan sam s seboj, vonj sivke pa to vse skupaj samo še poglobi. Zame je sončna rastlina, ki iz moje glave pomete miselne nečistoče, znan pa je podatek, da se sivka najbolje razvija na območjih z veliko sonca in s slednjim se lahko poistovetim tudi sama.

Njeni listi so nežno sivkasto zelene barve in dokaj mehki na otip, cvetovi pa so rahlo vijolični, videti so kot drobne metlice in predvsem  so opojno dišeči. Mislim, da ne bom pretiravala, če povem, da je sivka zasajena skoraj v vsakem vrtu, nisem pa prepričana, če je zasajena v vsakem srcu. No v mojem zagotovo je.  😆😆😆

Obstaja kar nekaj različnih vrst sivk, od prave, divje, širokolistne sivke, pa vse do lavandina, ki je tudi precej razširjen. Vsaka zase je posebna in vsaka zase ima svoje značilnosti, a skupni imenovalec je zagotovo lepota v povezavi z vonjem, ki zagotavlja popolno ravnovesje, zato jo resnično priporočam.

Dragi moji bralci, kadar boste v svojem telesu začutili nelagodje in nemir posezite po sivki, v najhitrejšem primeru lahko samo odprete stekleničko z eteričnim olje ali se sprehodite do najbližje rastline in užijete njen vonj. Pomagalo bo, boste videli. V kolikor tega še niste storili, priporočam, da sivko vpeljete v svoje življenje, zagotovim vam lahko super spremembo. 😆😆😆😆😆

Naredite si lepo in dišečo nedeljo. 



Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆

nedelja, 21. maj 2017

. . . SONČNI SIJ SKOZI OBLAKE. . .  

Danes sem za vas zapisala prijetno prigodo, ki se mi je zgodila nekaj časa nazaj na praznični dan. Dobila sem priložnost uživati v lepotah narave, ki sem jih lahko povezala z našim življenjem. Zavedla sem se, kako nam vsakodnevne okoliščine kažejo, kako mogočno in lepo je lahko naše življenje, le s pravimi očmi ga je treba uzreti. 

Vozila sem se po cesti proti Ljubljani, bilo je pozno jutro, na cesti pa se je že poznalo malo prazničnega vzdušja. Bilo je dokaj mirno, zato so mojo pozornost pritegnili čudoviti sončni žarki, ki so plaho kukali skozi temne oblake na prostost. Rezali so goste vodne oblačne kapljice in kmalu je dolg sij osvetlil cesto po kateri sem se vozila. Videti je bilo, kot bi se na trenutke morali žarki malo boriti za prostost, saj so bili v enem trenutku bolj uspešni in je bil njihov sij močnejši, a že v naslednjem trenutku je oblak spet zakril skoraj vso njihovo lepoto. Ti trenutki so se izmenjavali, ves čas pa sem ob tem imela občutek, da se sončni žarki ne predajo, da vztrajajo in silijo na plan. Enkrat hitreje in močneje, drugič počasneje. Vedno pa so našli pot ven skozi temno meglico, ki jih je hotela zakriti.

Ti sončni žarki so me tako navdušili, da sem v njih našla sebe in življenje na sploh. Enkrat pademo ter spet vstanemo in zasijemo nazaj. Oblaki nam za trenutek prekrijejo jesen pogled, a se vseeno ne predamo, no vsaj jaz delujem tako.😆

Kot tisti žarki vsak dan znova rastem, se učim, gradim in silim na prosto, enkrat močneje in hitreje, drugič bolj počasi. Vedno pa raziskujem svoje globine in tisto pravo mojo resnico.Tisto, ki se je dolgo let skrivala za masko nasmeha. Kot tisti žarki sem kljub temi, ki je večkrat zajela moj svet, ves čas vedela, da je moja naloga vztrajati. Krepila sem potrpežljivost in samozavest. Zato da sem se naučila, kljub oblačni tančici najti sončne žarke znotraj sebe. Skriti so na dnu moje duše in dajem jim pot na svobodo. Vsakič znova in znova. 😆

Dragi moji bralci polagam vam na srce, da storite enako. Vztrajajte in vedno iščite sončne žarke ter jim dovolite, da se pokažejo. Vedno je tako, da enkrat sijemo bolj, drugič manj, pomembno pa je vedno sonce najti znotraj sebe. Lahko žarek po žarek, danes enega, jutri bosta že dva in konec tedna jih bo sedem. Saj veste, kamen na kamen, no pa recimo raje žarek na žarek, je močan sončni sij. 


Želim vam lepo in močno sijočo nedeljo. 




Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆

nedelja, 14. maj 2017

ZAKAJ TAKO TEŽKO SPREJEMAMO DRUGAČNOST? 

Drugačnost je po mojem mnenju pravzaprav vse tisto kar ni v skladu z našimi prepričanji. To je nekaj, kar za nas ni pravilno in nekaj kar ni v skladu z nami in našim delovanjem. Ob tem pa se večinoma pozabimo vprašati, kaj sploh je pravilno in za koga je nekaj pravilno. Zelo pomembno se je ob tem zavedati tudi dejstva, da je naša drugačnost, lahko za nekoga pravilnost in obratno. 😆

Sprejemanje drugačnosti je močno povezano z brezpogojnim sprejemanjem, ki bi se ga po mojem mnenju morali priučiti vsi. Mnogokrat na nekoga ali nekaj kar ni v skladu z našim odobravanjem ali našimi načeli gledamo zviška in z zavračanjem. A hkrati s tem nezavedno škodujejo sebi in drugim. 
Zavedanje, da je vsak človek in vsaka situacija unikat zase, je najbolj pomembno zavedanje, ki smo ga še premalo osvojili. Zato želim poudariti, da je delo na sprejemanju drugačnosti nujno za naš razvoj. 😄

Sami si v svoji glavi ustvarimo neke standarde, ki naj bi bili pravi in ko nastopi odmik od tega, nas zmede, včasih tako zelo da drugačnost zavračamo še preden se zgodi. Po drugi strani pa niti pomislimo ne, da je ta drugačnost morda dobra tudi za nas. Kot že rečeno, je ob tem potrebno razumeti dejstvo, da je ta drugačnost pravilnost za človeka na drugi strani. Tako kot smo mi skladni s svojo resnico, je človek na drugi strani skladen s svojo. In s tega vidika je potrebno tudi delovati. Kaj pa če tudi mi nismo sprejeti z druge strani, kaj pa če smo mi drugačni in je pravilna njihova resnica? Prej smo sposobni sprejeti dejstvo, da je na svetu ravno toliko resnic, kot je ljudi, prej bomo lahko mirneje zaživeli. 😆

Naša naloga je sprejeti druge resnice z enakim spoštovanjem kot svojo. Ne pravim, da se moramo podrediti in delovati pod drugimi resnicami, sploh ne, pravim le da bodimo vzor in sprejmimo ter spoštujmo druge resnice z enako mero odobravanja kot svojo. 😆

Hkrati, pa je naša naloga tudi ozaveščati ljudi v sprejemanju drugačnosti. Prebujen človek je tisti, ki je zavestno navzoč in ki brezpogojno sprejema sebe in druge. Naš cilj je priti čim bližje k temu, saj je vsak človek unikat sam zase in tako je tudi njegova resnica unikat zase in pravilna zanj v danem trenutku.  


Dragi moji bralci začnite že danes delovati v smeri sprejemanja drugačnosti, saj to pomeni, da se bodo tudi okoli vas kmalu začeli pojavljati ljudje, ki bodo tudi vas brezpogojno sprejemali, točno take kot ste, morda za njih drugačne. 😆





Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆

Vaša MičnaCvetlična 💕

nedelja, 7. maj 2017

. . . DA NE BOŠ ZBOLELA . . . 


Včeraj sem imela priložnost spoznati še eno zanimivo človeško naravo oz. reakcijo na spremembe nekoga drugega. V zadnjem času sem, kot ste najbrž že prebrali končno uspela vzljubiti svoje telo in posledično tudi izgubiti cca. 15 kg odvečne telesne teže. Jaz se sedaj počutim fantastično ter veliko bolj zadovoljno in samozavestno, kot sem se v preteklosti. Moji kilogrami so sedaj v zdravem razmerju glede na mojo višino in tudi na konstitucijo mojega telesa. Imam še nekaj rezerv v pridobivanju mišične mase, ampak to pustimo za drugič. (hihihihi 😆😆) Skratka, trenutno sem glede na vloženo delo, zelo zadovoljna z rezultatom. 😆

Sem pa včeraj na obisku pri starših naletela na znanca, s katerim se že dolgo nisva srečala. Malo me je, ali pa tudi ne, presenetil njegov odziv na mojo spremembo telesne teže. Po pozdravu, me je pospremil še z besedami, kaj počnem s seboj, odkimal z glavo in rekel »Da ne boš zbolela.« Za trenutek sem se zamislila in mu razložila, da sem se za to odločila zavestno in da sem vse dosegla s prehrano, v katero sem vnesla zdrave spremembe. (O njih lahko preberete tukaj.) Ko sem ga pomirila in mu razložila, da namesto praškov uživam kaše, polente, zelenjavo in podobno, je šele uspel razpustiti svoj zaskrbljeni obraz. Ko sva se končno strinjala, da je moje hujšanje zdravo, da poteka pravzaprav samo od sebe in da je njegova skrb odveč, sem se še sama nekoliko potopila v svoje misli in želela raziskati, zakaj ga je pravzaprav tako zaskrbelo, saj obstaja mnogo ljudi, ki so še bolj suhi od mene, pa jih nihče ne svari pred tem, da bodo zboleli. 😆

No, seveda za odgovor nisem potrebovala dosti časa. Težava se je očitno pojavila, ker je bila okolica mene navajena na malo bolj okroglo. Ker sem bila večino svojega časa relativno zdrava, tudi moji teži niso pripisovali posebnega pomena. Sprememba pa jih je pustila odprtih ust in zaskrbljene, ker tega pri meni niso poznali in tega niso bili navajeni. No, pravzaprav njihov ego je zaskrbelo, ker pač ne loči med tem, da so spremembe za nas kdaj tudi dobre. Naloga ega je, da nas na vse načine želi obvarovati pred njimi oz. ego nas želi zaščititi pred nevarnostjo. In tako se je zgodilo tudi včeraj. Gospoda je zaskrbelo zame, ker je bilo nekaj drugače in po mnenju njegovega ega škodljivo.


Ob tem pa naj spomnim še na drugo pomembno dejstvo, da kljub temu da, da je pri vsem skupaj šlo za dobronamerno skrb, njegovo mnenje zame osebno ni pomembno. Šteje edino moje počutje in pomembno je samo to, kako sem s svojim telesom zadovoljna jaz. Večkrat ste že lahko prebrali, pa ne bo škodovalo, če ponovim še enkrat. Ne glede na to, kaj storite, 50% ljudi vas bo pri tem podprlo, ostalih 50% pa ne, zato vedno sledite samo sami sebi, svojim željam in svojim ciljem. Poslušajte svoj notranji glas in delujte v skladu z njim. 😆





Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆



nedelja, 30. april 2017

. . . KONKURENCA (je zdrava) . . . 

V tokratno razmišljanje me je spodbudil neljubi zaplet, ki sem ga bila nekaj časa nazaj deležna s strani dekleta, ki je promovirala izdelke konkurenčnega podjetja. Najini mnenji o vrtnarskih izdelkih našega podjetja sta se močno razhajali, zato sem se poglobila v močno meditativno razmišljanje o tem, kaj konkurenca sploh je in zakaj je pravzaprav prisotna.

Razodelo se mi je dejstvo, da je konkurenca na trgu pravzaprav potrebna, če ne rečem celo nujna, saj nas spodbuja v delovanje in spreminjanje. Pazi na nas, da ne zaspimo, če pa je morda v danem trenutku od nas močnejša, pa nam je lahko celo učiteljica. Ob tem pa naj seveda omenim, da je meja med koristnim vplivom in škodovanjem konkurence zelo tanka. Zelo hitro se lahko zgodijo nekorektnosti, kot so se tisti dan zgodile meni.

Izkušnja zame je bila v tem dogodku predvsem lekcija, da si je za dolgoročno prodajo vedno potrebno priskrbeti lastno izkušnjo pri vsaki stvari, ki je predmet prodaje. Spoznala pa sem tudi, da z metanjem polen pod noge žal ne pridemo daleč. Dobila sem poleno pod noge, a na dolgi rok sem dobila potrditev, da tak način delovanja ne vodi nikamor. Četudi je bila v danem trenutku moja prodaja zaradi tega dogodka zmanjšanja, sem na dolgi rok pridobila veliko, saj sem lahko spoznala tisto dekle v pravi luči. Za sladkim nasmeškom in besedami, se je skrival hinavski karakter, ki je za dosego svojega cilja pripravljen drugim tudi škodovati. In to je tisto, kar se ne obnese na dolgi rok. Škodovati drugemu zaradi lastnega cilja, nas ne pripelje daleč, saj ste lahko popolnoma prepričani, da bo za vse poskrbela karma.

Zato dragi moji, kadar vas prime, da bi metali polena pod noge drugim ljudem, se tega raje vzdržite, četudi menite, da v ozadju delate za višji namen. Pri teh stvareh, kot že rečeno, vedno deluje zakon karme in vedno se vrne nazaj tisto, kar v okolico damo. Spoštujte sebe in druge ter delujte korektno. Le tako boste naredili dobro popotnico v novo dimenzijo, ki vam bo odprla prodajo vaših izdelkov in storitev na dolgi rok in v novem, morda celo nepričakovanem kanalu. 


Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆


nedelja, 23. april 2017

. . . STE SE KDAJ VPRAŠALI ZAKAJ STE BOLNI? . . . 

Večinoma vzroka za svoje bolezni sploh ne iščemo, večkrat raje posežemo po tabletki, a ob tem pozabimo na dejstvo, da tableta samo omili posledice naše bolezni, vzrok zanjo pa žal večinoma ostane skrit in zakopan nekje v globini nas samih.

Tako sem dolga leta delovala tudi sama. Če me je kaj zabolelo, sem hitro vzela protibolečinsko tableto, v resnejših primerih pa sem za vsak slučaj obiskala še zdravnika. Tako je bilo tudi v primeru mojih težav s trebuhom, s katerimi sem se spopadala kar nekaj let. Vsak dan sem v službi, največkrat med 9. in 11. uro dopoldne opažala močno napet trebuh. Bolečina je proti koncu delovnika popustila, a se popoldne spet vrnila, kadar so bili pred mano kaki zahtevnejši projekti. Stanje se je ponavljalo iz dneva v dan, zato sem se nekega dne odločila obiskati zdravnika, saj še nisem bila povezana sama s seboj in tudi nisem imela nobenega znanja ali vedenja, da je fizično stanje pravzaprav samo odraz moje notranjosti.

Zelo živo se spominjam tistega pogovora z zdravnico, ki mi je hotela napisati tablete za želodec. V tistem trenutku pa sem se zavedla, da k njej nisem prišla po tablete, ampak zato ker sem hotela odkriti vzrok za moje bolečine in jo prosila, če me lahko namesto tega raje pošlje na dodatne raziskave, ker bi resnično rada vedela zakaj so moje bolečine konstantne.

Šla sem čez neprijetno izkušnjo gastroskopije, ki seveda ni pokazala ničesar, bolečine v mojem trebuhu pa so še vedno ostajale. Zakaj so ostajale?  No takrat tega nisem vedela, danes pa sem skozi poglobljeno raziskovanje same sebe ugotovila, da je področje trebuha povezano s podzavestnimi strahovi in nakupičeno jezo zaradi pomanjkanja občutka ljubezni. Od tod tudi moje večno nezadovoljstvo z izgledom mojega trebuščka. V sebi sem imela naloženih ogromno strahov, za katere sploh nisem vedela, so pa močno krojili moje vsakdanje delovanje in močno so krojili tudi mojo samozavest, lastno vrednost ter moje lastno mnenje o sebi.

Čiščenja teh vzorcev in strahov sem se lotila z meditacijo in pisanjem, zato sem med meditacijo velikokrat opažala še nekajkrat bolj napihnjen trebuh, kot običajno, kar mi je dalo dodatno potrditev, kako zelo je notranjost povezana z našim fizičnim telesom. A kljub velikokrat neprijetnim trenutkom in bolečinam med meditacijo sem vztrajala, vztrajala vse do trenutka, ko sem opazila drobno spremembo;  stanje na področju trebuha se je umirilo. Kako blagodejen občutek. Našla sem vzrok, delovala v svoji notranjosti in ga odpravila s pomočjo meditacije. Kako čudovito in kako zelo sem hvaležna, da sem dobila zavedanje, da je tudi zdravje v mojih rokah. Odgovornost sem prevzela, zato se mi je to zavedanje in raziskovanje izplačalo. Porabila sem precej časa, a sem na koncu uspela.

Zato dragi moji bralci, ob rednem zdravljenju, ki so ga za vas predpisali zdravniki in skozi poglobljeno raziskovanje samega sebe, poiščite tudi vzrok za vaše bolezni in težave. Videli boste, da bo tudi zdravljenje veliko bolj učinkovito in uspešno.



Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆



nedelja, 16. april 2017

. . .  VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE . . . 


Velikonočna nedelja je in pri razmišljanju, kaj bi danes delila z vami, mi je pozornost vzel občutek, ki sem ga imela do teh in tudi vseh ostalih praznikov v preteklih letih. Niso mi bili preveč prijetni, saj zame niso pomenili iskrenih in pristnih druženj, ampak sem vse običaje videla kot neko prisilo in na nek način tudi sprenevedanje. Nisem jih imela preveč rada, ker sem vedno imela nek občutek nerazumevanja in občutek odtujenosti, čeprav smo se zbirali pri skupnih omizjih. Sedeli smo za isto mizo, se smehljali, tiste prave povezanosti pa resnično ni bilo čutiti.

Ne dolgo nazaj smo se s sošolkami na našem tečaju angelske terapije menile ravno o tem problemu, ki po mojem mnenju pesti veliko število slovenskih družin. Menim, da je neizražanje lastnega mnenja za voljo miru kar resen problem, ki nas lahko vodi v še kaj hujšega kot pa samo v stres ob družinskih srečanjih. Za voljo običajev se zberemo v razširjenih družinskih krogih se smehljamo eden drugemu in ob tem komaj čakamo da gremo domov. Že nekaj dni prej nas je strah tega druženja in obiska, a hkrati ga vedno znova nemočni izberemo.

Razmišljala sem, zakaj je temu tako in če smo pri vsem tem zares tako zelo nemočni??

No naj iz lastnih izkušenj povem da ne. Vedno imamo možnost izbire. Vedno lahko izberemo s kom se bomo družili in komu bomo bomo namenili svoj čas. Seveda se zaplete pri tem, ker gre za naše družine, zato imamo tudi pri tem možnost izbire in sicer v tem smislu da z delom na sebi, razumevanjem in odpuščanjem dosežemo, da se naši odnosi uredijo. Jaz sem se lotila intenzivnega dela in uspelo mi je doseči občutek, da se letošnjega velikonočnega zajtrka veselim. Ta občutek pa je posledica dela, potrpežljivosti, ure in ure meditacij, pisanja in tudi kakšno soočenje se je zgodilo. Odločila sem se, da želim spremeniti odnose, energijo predvsem pa sebe, zato sem se pač lotila dela.

In to popotnico želim dati tudi vam. Če vam ni všeč energija, ki jo doživljate ob srečanjih z domačimi jo spremenite. Vse možnosti imate, orodja so danes dostopna bolj kot kadarkoli prej, potrebno pa je vaše delo in pripravljenost za spremembe. Ko se/ če se boste odločili, vam bodo orodja in situacije na pot hodile same. :)

Dragi moji, želim vam lepe in mirne velikonočne praznike. Bodite veseli in izpolnjeni in vi ste tisti, ki lahko ustvari spremembo, najprej pri sebi in posledično tudi v vaši okolici.




Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆



nedelja, 9. april 2017

. . . TI IMAŠ TOLIKO DELA SAMA S SEBOJ. . . 

Jaaa, prav ste prebrali, res imam toliko dela sama s seboj, da se komaj vidim iz njega. In veste kaj je posledica vsega tega dela?  Nimam časa, da bi se ukvarjala z drugimi. . . 

Bistvo osebnega razvoja je delo na sebi, da vsak dan mi sami postanemo boljši kot smo bili včeraj, da zorimo se krepimo in rastemo. Z osebnim razvojem se veča naše zavedanje in dojemanje sveta postane širše. Posledično zmanjka časa za ukvarjanje z drugimi ljudmi in kar na enkrat tako pričakovanja, ki jih gojimo do drugih ljudi padejo in naše življenje postane lepše. Zavedanje, da je odgovornost za našo srečo izključno v naših rokah, je neprecenljivo. Na tem mestu še kako drži pregovor, kakor si boš postlal, tako boš spal. In tudi pri delu na sebi je tako, kolikor si pripravljen vložiti v svoj razvoj, toliko rezultatov pride.  

Jaz sem v zadnjem letu v delo na sebi vložila ogromne količine časa, truda, potrpežljivosti in na koncu koncev tudi denarja, saj je naložba v izobraževanja zame osebno trenutno največ vredna. Vse skupaj pa mi že prinaša rezultate in spremembe na vseh področjih.

Odločitev za osebno rast pa seveda ni lahka, pahne nas iz cone udobja in od nas zahteva delo, resnično delo. Vsak si mora najti način, ki mu odgovarja in potem vsak dan delovati v smeri izboljšav sebe. Pri meni meditacija in pisanje delata čudeže, nekomu drugemu morda nekaj drugega. Bistvo vsega pa je, da ves čas delam in kopljem jaz sama, čudežna tabletka, ali metoda, ki bi na hitro odpravila naše težave tukaj žal ne obstaja. Pomembno je najti vzrok oz. izvor naših težav, šele poznavanje le tega, pa ga lahko odpravi.  

Razumevanje situacij in odnosov takih kot so, mi pomaga graditi boljše situacije in boljše odnose. Z nekaterimi ljudmi okoli mene so se le ti okrepili, drugi ljudje so iz mojega življenja odšli in naredili prostor za nove ljudi, s katerimi v danem trenutku razmišljamo enako. Povezujem se z ljudmi, s katerimi smo na nek način energijsko usklajeni in če se energije med nami spremenijo, se naše poti pač razidejo. Popolnoma preprosto, a včasih tako težko razumevajoče dejstvo, saj se na ljudi, dogodke ali na stvari velikokrat preveč navežemo. In tudi navezave so tiste, ki nas lahko ovirajo. Navezave nam onemogočajo sprejemati dejstvo, da v vesolju pravzaprav ni ničesar našega in da vse izhaja iz enega. Danes nam je namenjeno nekaj ali nekdo, jutri pa našo pot že lahko prekriža nekdo ali nekaj, kar je za nas boljše in bolje energijsko usklajeno.


Dejstvo je, da so izgube na dolgi rok dobra stvar, saj prinesejo nekaj novega. Le sprejeti je potrebno, da je vse to del življenja in da smo za svojo srečo odgovorni le mi sami. Zato dragi moji bralci, vedno se ukvarjajte sami s seboj, po domače rečeno čistite svoj prag in poskrbite za svoje lastno doživljanje sveta, pa boste kar na enkrat zaživeli lahkotnejše in bolj srečno. Čas, ki ga namenjate kritikam delovanja drugih, usmerite vase in presenečeni boste nad pozitivnimi spremembami, ki temu sledijo. Po drugi strani, pa se tudi ne menite za kritike, ki jih zaradi svojega delovanja prejemate vi. 😄




Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆

nedelja, 2. april 2017

. . . NOVA PRILOŽNOST . . . 

Danes je zame dan, ko kar malo praznujem, saj si bom lanski drugi april zapomnila za vse večne čase. Čeprav v tistem trenutku ni bilo videti tako, sedaj lahko rečem, da sem lani na ta dan dobila novo priložnost v življenju. Porinjena sem bila iz cone udobja in prisiljena sem se bila soočiti sama s seboj.  😄

Bila je sobota zvečer, ko sem po opravljenem delu preostanek večera planirala preživeti s takratnim partnerjem. Razplet večera pa je bil nekoliko izven mojih načrtov, saj sem nehote odkrila prevaro, ki je botrovala koncu najinega razmerja. Takrat mi je počilo srce, a vseeno sem se še v istem večeru odločila, da stvarem pridem do dna in raziščem kakšni so vzroki in zakaj se take stvari zgodijo.  
Podobno bom o tem pisala v prihajajoči knjigi Izgubilasem tebe, a našla sem sebe. Za sedaj pa naj napišem nekaj besed o moji novi priložnosti. 😄😄

Če pogledam drugi april pred enim letom in današnjega ter primerjam sebe takrat in danes, sem resnično le hvaležna za novo priložnost. Intenzivno delo na sebi mi je tako zelo dvignilo lastno zavedanje in spremenilo pogled na svet, da si niti predstavljati ne znam kako bi se razvijala, če bi ostala na stari poti. Toliko sprememb, toliko preizkušenj, a čisto vsak trenutek, ko mi je bilo težko, je bil vreden. Tako zelo vreden in zanj sem tako zelo hvaležna. 😄😄

Pred enim letom sem bila videti kot zombi, danes pa žarim, to pa vem zato, ker ta žar zelo močno občutim v sebi. Za nič na svetu ga nebi zamenjala. Vse skupaj mi je prineslo zavedanje in ljubezen do sebe, končno sem vzljubila svoje telo in od mene je posledično odpadlo 15 kg nepotrebnega balasta. Razrešila sem odnose s svojimi starši, poklicno sledim svojim sanjam, skratka spreminjam in razvijam se iz dneva v dan. Šele sedaj v podrobnosti razumem in čutim vso teorijo, dati sebe na prvo mesto in imeti rad sam sebe in svoje življenje točno takšno kot je. Še dva meseca mi manjkata do 30 rojstnega dne in zelo se ga veselim, saj sem prepričana, da me čaka najboljše leto do sedaj. Vznemirjena sem ob misli, kaj vse me še čaka. 😄

Do vsega tega pa sem prišla z meditacijo in pisanjem, ki sem ju v zadnjem letu v svoje življenje vključila vsakodnevno. Ni boljšega občutka, kot zapreti oči in se poglobiti v svoje notranjosti ter vedeti, da nas angeli in drugi vodniki podpirajo in vodijo na vsakem koraku. Naj povem, da je tudi vera tista, ki me vodi in usmerja naprej. 😄


Zato dragi moji bralci še enkrat poudarjam, delo na sebi ni lahko, zahteva predanost, potrpežljivost in vztrajnost, je pa vredno. Sprememba, ki jo doživimo znotraj sebe nam omogoča, da svet vidimo še iz druge perspektive in nam odpira nove možnosti in priložnosti. Pišite, meditirajte, skratka počnite stvari ob katerih rastete in se razvijate. Najdite orodje, ki vam bo pomagalo in zaradi katerega boste vi sami v svoje življenje zrli z veseljem in optimizmom. 😃 




Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆


sobota, 25. marec 2017

. . . ZAKAJ IMAMO STRAHOVE? . . .

Strahovi so naši najbolj »zvesti« spremljevalci, ki nas lahko močno ovirajo in blokirajo pri našem osebnem razvoju in napredovanju. Z njimi se soočamo vsi, skoraj vsako dnevno, vendar pa imamo možnost izbrati, da na nas ne bodo več vplivali in nas zavirali. Strahovi se pri vsakem posamezniku pojavljajo v različnih oblikah. Pri nekomu so to karierne preizkušnje, pri drugih ljudeh preizkušnje v odnosih, pri tretjih na področju zdravja. Vsak ima nekaj in nikomur ni z rožicami postlano. Je pa različna volja pri vsakem izmed nas, v koliki meri želimo vse to preseči, predelati in pustiti za seboj. Naša želja po boljšem življenju je različna in zato je tudi pripravljenost za delo na sebi pri nekaterih ljudeh večja, pri drugih pa manjša.

Vloga strahov sama po sebi je pravzaprav v tem, da nas obvarujejo pred spremembami, ki bi nas lahko poškodovale. To pomeni, da nas opozorijo na primer, da skok skozi okno ni ravno najboljša ideja, saj se lahko močno poškodujemo. Tukaj je vloga strahov dobrodošla.  Marsikdaj pa temu žal ni tako, saj v naše življenje vstopajo tudi pozitivne spremembe, ki nam omogočajo rast.

Strahovi so produkt našega ega. Ego je nujen za naše preživetje, a včasih je njegov glas močnejši od čistega glasu in želje duše, zato lahko nastanejo težave in blokade. Kot že rečeno, ego nas želi obvarovati pred vsemi stvarmi ali spremembami, ki bi nas lahko poškodovale, pa naj bo to v fizičnem ali mentalnem smislu. Prepričuje nas o dobrobiti cone udobja in ker žal ne loči med negativnimi in pozitivnimi spremembami, nas varuje tudi pred slednjimi.

Tako se zgodi, da vse prevečkrat ne ukrepamo, čeprav vemo da je to potreben premik na bolje in podležemo pod kupico izgovorov, ki so nam servirani s strani lastnega ega ali okolice. Zaradi teh izgovorov ostanemo v coni udobja in lahko se zgodi da nam bo kdaj kasneje žal, ker nas je bilo strah stopiti korak dalje in se prepustiti zaupanju in potrebnim spremembam v delovanju.

Ko sem v meditaciji raziskovala pomen strahov sem našla zelo preprost odgovor, ki pravi da so strahovi pravzaprav naše preizkušnje, oz. vprašanje ali si bomo dovolili preizkušnjo narediti osvojeno izkušnjo. Naša duša je lekcije oz. blokade enkrat že doživela, naša naloga v sedanjem življenju pa je te lekcije dojeti, preseči in jim odvzeti vpliv na sedanje delovanje. Z ozaveščanjem vzorcev in blokad ter z njihovim razreševanjem, lekcijo osvojimo in ko je le ta osvojena, se nam nehajo pojavljati preizkušnje, ki nam jo kažejo. Tako smo dobili izkušnjo, naša rast in zavedanje pa se prestavita stopničko višje.


Kadar nas nekaj globoko v sebi sili k potrebnemu delovanju je to glas duše, glas ega pa nas pri tem ustavlja, straši in blokira. Od tu naprej, pa nastopi naša izbira, na katero pot se bomo podali? Bomo dovolili strahu da vozi naš avtomobil sreče, ali bomo strah posedli na zadnji sedež in mu odvzeli možnost pravoglasja?  Izbira je naša in samo naša, zato dragi moji, poslušate glas srca in delujte. Delujte v smeri pozitivnih sprememb, delujte skupaj s strahom ter ga posedite na zadnji sedež. 



Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆

sobota, 18. marec 2017

. . . VSE JE ZA NEKAJ DOBRO . . . 

Nekaj časa nazaj sem po bližnjem parkirišču delila svoje promocijske letake. Zatikala sem jih pod brisalce in se soočala z mešanico veselja in nelagodja ob enem. Precej zanimiv občutek, ki pa mu nisem želela posvečati preveč svoje pozornosti in nadaljevala z delom, ki sem si ga zadala.

Mimo mene je prišel poznan gospod, kateremu sem vsa navdušena letak izročila v roke. Vzel ga je, na hitro preletel in iz njegovega nasmeha sem zaznala tisti posmeh, »kaj se grem z vsem tem«. Postalo mi je hudo, zato sem se obrnila in nadaljevala z delom. Oči so mi za nekaj trenutkov orosile solze, a sem se kmalu zavedla, da bo takih stvari na moji poti še veliko. Neodobravanja, zavrnitev in kritik bom s strani poznanih in nepoznanih ljudi verjetno deležna še veliko, a samo moja izbira je, ali jim bom verjela. Tokrat sem izbrala drugo pot in nadaljevala s svojim delom. Nisem se pustila motiti, čeprav mi ni bilo več tako prijetno. Naprej sem delila letake in zelo kmalu ob drugem avtomobilu naletela na starejšega gospoda, ki je moj letak sprejel z veseljem. Vprašal me je s čim se ukvarjam in kaj piše na letaku. Z veseljem sem mu razložila in zapletla sva se v prijeten pogovor. Govorila sva kar dolgo časa in v času najinega pogovora sva oba prišla do pomembnih spoznanj, ki sva jih lahko podelila drug z drugim. Vsak sva dobila svojo lekcijo drug od drugega. 😄

Poleg spodbudnih besed in pomembnih informacij, ki sem jih tisti dan sprejela iz naključnega pogovora, sem dobila še zelo pomembno lekcijo o vztrajnosti, ki se izplača kljub zavračanjem in neodobravanju bližnje okolice. Nisem odnehala in se poražena v solzah odpravila domov, ampak sem pomislila na zelo znano dejstvo, da ne glede na to, kar narediš te bo 50% ljudi podpiralo pri tvojem početju, 50% pa ne. Ker sem nadaljevala s svojim delom, sem nekaj časa kasneje naletela na dober odziv in na prijetne besede. Ob tem pa se vedno bolj zavedam tudi dejstva, da ob zavrnitvah letakov in podobnih stvari, ljudje zavračajo samo tvoj izdelek ali storitev in v nobenem primeru tebe osebno. 😄

Zato dragi moji nadaljujte s svojim početjem, ki ga imate radi, sledite svojim sanjam in sledite sami sebi. Kaj meni vaša okolica pravzaprav ni pomembno. Obdajte se z ljudmi, ki razmišljajo enako kot vi in so skupaj z vami navdušeni nad vašimi sanjami. 😄


Prilagam pa še tisti slavni letak, ki sem ga delila prejšnji dan. Ker verjamem vanj in v svoje delo, ga delim tudi z vami. Tistim 50% bralcev, ki tole berete z enakim navdušenjem, kot jaz pišem, pa dovolim da priloženi letak delite naprej med svojih 50%  navdušenih. 😃



 Meditacija dela čudeže



Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆



nedelja, 12. marec 2017

. . . PUNCE JE ŠKODA . . . 

Takšno popotnico sem zadnjič, kot preneseno sporočilo, prejela od prijateljice, ki mi je prenesla pozdrave od znanke. Najprej nisem čisto dobro razumela, kaj misli s tem, da me je škoda, a potem sem kmalu zaznala tisto energijo strahu pred mojim početjem, zaznala sem strah pred meditacijo, ki je žal veliko ljudem še vedno uganka.

Običajno se ne menim za opazke, saj vem, da jih bom na svoji poti deležna še veliko,  a vseeno me je slednja potisnila v razmišljanje o tem, kako različni smo si ljudje med seboj in kako različno dojemamo drug drugega. Ugotovila sem, kako lahko si je ustvariti neko lastno mnenje, brez da bi prej preverili, kaj se v resnici dogaja. Vidim, da še vedno včasih zbujam strahove in mnenja, da smo ljudje, ki se ukvarjamo z alternativami na nek način zabredli, zato sem se čutila dolžno, da vam predstavim meditacijo od bližje in vam povem, kako čudežno je lahko vse skupaj, če se le odpremo za drugačno in razširjeno razmišljanje. Če si le upamo stopiti iz cone udobja in če si le upamo raziskovati svoje skrite globine, lahko kvaliteto svojega življenja in delovanja dvignemo na čisto nove nivoje. Kar na enkrat se nam odprejo mnoge nove možnosti in priložnosti za ustvarjanje in povezovanje. 😆

S tem člankom vam želim povedati, da sem fizično še vedno enaka kot vsi ostali ljudje, še vedno so moji nameni delovati v najvišje dobro sebe in vseh drugih ter še vedno delujem tako kot najbolje vem in znam. Od marsikoga pa se razlikujem predvsem po tem, da sem neskončno hvaležna za vse situacije, ljudi in izkušnje, ki mi prekrižajo pot. Hvaležna sem za zavedanje in možnost izbire ter da poznam tehnike in orodja s katerimi lahko pomagam sebi in drugim do večje kvalitete življenja.

Padla sem in šla skozi viharno obdobje, vendar sem se pobrala in našla smisel mojega delovanja. Lahko bi postala zagrenjena, morda bi lahko res »zabredla«, pa nisem, ker vem, da je moj namen večji. Izbrala sem luč in se dvignila, najprej zaradi sebe, sedaj pa tudi vam želim pokazati, da je to mogoče. 😆

Ko je naša želja po spremembi dovolj velika, je vse mogoče in čisto vse postane odvisno samo od nas samih. Vedno imamo možnost izbire. Jaz sem izbrala delovanje. Očistila sem se lastnega pomilovanja in stopila v akcijo. Meditacija mi je na tej poti pomagala. Trdno sem verjela v rezultate svoje predanosti, kljub temu da v začetku nisem imela ničesar oprijemljivega. Dvigovala sem lastno vero, šla skozi težave in bila na koncu nagrajena za svoje delo. 😆 Še vedno me spremljajo preizkušnje, vendar ob tem vedno krepim tudi zaupanje in potrpežljivost. 😃

Dragi moji bralci, naj še enkrat poudarim, da je meditacija najboljše orodje za doseganje stika s samim seboj. Je tehnika, ki nam pomaga razrešiti ovire in blokade, zato je strah popolnoma odveč. Strah ustvari naš ego, ki se upira spremembam, da bi nas zavaroval, ker žal ne razloči med pozitivnimi ali negativnimi spremembami. Svetujem vam, da poskusite pomiriti svoj ego in si dovolite zaživeti spremembe, ki jih prinaša meditacija.  Že res, da je v začetku morda hudo, vsaj pri meni je bilo tako, a sem vztrajala in se prebila skozi, kar pa je tudi najboljša pot za resnično in dokončno odpravo naših težav. 😆

Meditacijo lahko podrobneje spoznate tudi na dogodku MALAŠOLA MEDITACIJE, na kateri bomo vse te strahove razložili in predelali. Podrobnosti najdete s klikom na priloženo sliko. 😆


 MALA ŠOLA MEDITACIJE


Želim vam uspešno raziskovanje samega sebe. 😆

Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆

sobota, 4. marec 2017

. . . MEDITACIJA JE IN DELA ČUDEŽE . . . 

Meditacija ali tisti mali čudež, ki ima samo pozitivne stranske učinke. 
Ves čas mojega večletnega delovanja v alternativah, sem skozi različne tehnike iskala tisto najboljšo zame. Iskala sem nekaj kar deluje, nekaj kar je tisto »da čisto padeš not« in tako sem se srečala z angelsko meditacijo. Na prvi pogled se zdi, da ne delam ničesar, samo sedim z zaprtimi očmi in malo bolj globoko diham, a v resnici sem še kako zaposlena. Na fizični ravni res ni neke posebne aktivnosti, je pa zato na energijskem nivoju toliko večja. 😄

Lahko bi rekla, da sem razreševala energijske blokade in vzorce, ki so me ovirali pri mojem vsakdanjem delovanju. Vzorce, ki so mi onemogočali dobre medsebojne odnose in blokade, ki so me ovirale na poklicni poti in pri iskanju mojih želja in ciljev. Čistila sem svojo podzavest in v njenih globinah odkrivala stvari, za katere sem bila še sama kdaj presenečena od kje so se vzele. Iskala sem vzroke za težave in njihov izvor. Veliko stvari je bilo povezano z mojim otroštvom, ljudmi okoli mene, včasih pa se je kakšen razlog našel celo v katerem izmed prejšnjih življenj. Želim poudariti, da je vse možno in je prav, če se le želimo poglobiti v raziskovanje samega sebe.

Ko sem začela razumevati, zakaj se mi določene okoliščine ponavljajo znova in znova, sem imela v svojih rokah vse možnosti, da sem te vzorce odpravila. Seveda skozi meditacijo. Predihavala sem toliko časa da je minilo, saj bolečino najlažje odpravimo tako, da se podamo skoznjo. Sprejemanje nas vodi do končne razrešitve in resničnega olajšanja. Bežanje pred določenimi okoliščinami pa stanje lahko le poslabša, saj z bežanjem krepimo le strah pred težavami. Lahko rečem da sem si jaz kopanje po sebi in svoji podzavesti privoščila z veliko žlico in splačalo se je. Šla sem čez vihrava in naporna obdobja, ko sem večino časa v dnevu lahko le jokala, a na koncu sem dobila velike nagrade za svoje delo, za katere sem neizmerno hvaležna.😙😆

Ves čas sem ob meditaciji krepila še svojo potrpežljivost in hvaležnost, ki sta poleg predanega dela zelo pomembna ključa do uspeha, saj se pozitivni učinki meditacije pojavijo takrat, ko jih nehamo pričakovati. Zgodijo se, ko se odpremo za sprejemanje energije in ko smo na spremembe, ki jih meditacija prinese zares pripravljeni. Do takrat pa gradimo. Kamen na kamen palača pravijo. In tudi moja notranja palača miru je nastajala postopoma. Pravzaprav več let, ko sem se srečevala z različnimi tehnikami osebnostne rasti. Razvijala sem se, preizkušala, čistila in gradila. 😆

Zato dragi moji, trdim da je meditacija pravo orodje, ko se podajate na pot spremembe. Ko skočite iz svoje cone udobja je meditacija odlično orodje, ki krepi samozavest, samozaupanje in spreminja pogled na svet .

Priporočam, hkrati pa vam želim lep in miren dan, ki je velikokrat odličen tudi samo v družbi samega sebe. 😆

 Meditacija dela čudeže



Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆

sobota, 25. februar 2017

. . . KMETUJEM, NIMAM ČASA ZA MEDITACIJO . . .

Današnji tempo življenja od nas zahteva stalno pripravljenost in stalno naravnanost na hitenje iz enega konca na drugega. Pritiski se vršijo vse povprek in v navalu te naglice velikokrat pozabimo sami nase in tudi na naše bližnje. Ob tem pa se tudi pozabimo vprašati, ali je to hitenje zares vredno?

Navdih za sledeče razmišljanje mi je dala gospa srednjih let, ki živi in deluje na kmetiji. Govorili sva o najinih dejavnostih in ko sem omenila, da sem sicer agronom, prioritetno pa se sedaj ukvarjam z meditacijo, me je pogledala z velikimi prestrašenimi očmi in rekla, da ona živi in deluje na kmetiji in zaradi tega nima časa za meditacijo. Iz tona njenih besed sem lahko razbrala, kako sem čudna, da počnem take stvari in da sem še bolj čudna, ker najprej poskrbim zase, za svoje zdravje in za svoje dobro počutje. 

Njenega odziva si nisem kaj posebno gnala k srcu, ter ji z veseljem razložila, da se je pri meni vse skupaj začelo, kot rešilna bilka ob osebni krizi. Pogledala me je še bolj očitajoče in povedala, da se je tudi njej svet sesul že večkrat, še enkrat ponovila, da nima časa za meditacijo, ker kmetuje in odvihrala naprej.

Zelo dobro sem jo razumela, saj tudi sama izhajam iz kmetije. Kar nekaj časa sem živela in pomagala na kmetiji mojih staršev in vem kako je bilo delati od jutra do večera, včasih brez predaha, tudi v dežju, snegu ali v žgočem soncu. Včasih ni bilo ovir, ne glede na vse, delo je moralo biti opravljeno. . . 
Vse dokler ni šlo kaj hudo narobe. Pri nas doma so se vrstile poškodbe, bolezni, osebne krize in podobno. Enkrat pri enem, drugič pri drugem, vsega je bilo dovolj, še preveč. Takrat pa se je lahko predahnilo. Tudi za leto dni, če je bilo to potrebno, saj  zdravljenje hudih bolezni in sanacija poškodb lahko trajata zelo dolgo. In v takih primerih se pač zgodi prisilen »dopust«, saj bolan ali kako drugače prizadet oz. poškodovan človek ne more opravljati svojega dela, četudi živi na kmetiji.

Zgodilo se je vsem mojim domačim in tudi meni. Vsi smo se pobrali nazaj, a jaz sem se pri tem odločila še, da je bila ena velika lekcija čisto dovolj. Spoznala sem, da sem v preteklosti popolnoma pozabila nase, prednost sem dajala vsemu in vsem. V svoje življenje sem uvedla spremembe, ki vključujejo tudi čas zase.  Že res, da na kmetiji ne živim več, a kljub temu veliko delam in za dobro opravljeno delo je potrebno lastno zadovoljstvo. Meni to zadovoljstvo prinašajo redna meditacija, zdrava prehrana in gibanje.

Kaj pa vi, dragi bralci, ste kdaj razmišljali o tem, kaj vam pomeni zadovoljstvo in kako ga dosežete? Kaj je tisto ob čemer vam zaigra srce in se naseli mir v dušo? Kdaj ste nazadnje počeli kaj takega, ali pa celo počeli »NIČ«? Bi si upali za trenutek odložiti delo, malo zadihati in si odpočiti?  Bi si upali vsaj nekaj minut na dan početi tisto kar vas zares veseli? Nekaj kar bi dvignilo vaše zavedanje, nekaj kar imate zares radi in nekaj pri čemer bi se sprostili? 

Ne izgovarjate se več na delo in ne čakajte na bolezen, poškodbo ali kakšno drugo krizo, saj se vem bodo le te ponavljale tako dolgo, dokler v svoje življenje ne boste zares uvedli spremembe.
Pa še nekaj sem ugotovila, ves čas dobivamo opozorila, kdaj je dovolj in kdaj je čas za postanek, a jih žal vztrajno preziramo, dokler budilka ne zazvoni tako močno, da nas končno predrami. Pa tudi budilka je z vsako lekcijo bolj glasna. . .

Morda se sliši preveč enostavno, a je resnično, delo vas bo počakalo, lastno zdravje in telo pa ne. Varujte in negujte ga vsak dan, pa ga boste lahko še dolgo in brez skrbi uporabljali. Vzemite pa si tudi čas drug za drugega, družite se in pogovarjajte.  Nič ni vredno več, kot pristen stik s samim seboj in pristen stik z drugim človekom. Pozabite na to, kaj bodo drugi rekli in četudi živite in delujete na kmetiji uživajte življenje, saj na koncu edino to šteje. 




Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆



nedelja, 19. februar 2017

. . . PISANJE JE NAJBOLJŠA TERAPIJA . . .


Vsebino tokratne objave, sem si delno sposodila kar v mojem malem priročniku PISANJE JE NAJBOLJŠA TERAPIJA, ki sem ga ustvarila za vas, Dragi moji. V priročniku sem opisala svojo izkušnjo pisanja občutkov in dogodkov. Sprva sem pisala samo zato, da sem neprijetnosti spravila iz sebe, kasneje pa sem iz tega razvila neke vrste terapijo, saj sem se naučila pisati tako, da sem iz situacije, dogodka ali odnosa lahko prepoznala lekcijo. 😃

Preberite si kratek odlomek. 😄
"S pisanjem dnevnika sem pravzaprav začela že v mladih letih. Saj veste, kako zabavno je, ko pišeš o tem fantu pa o onem. Da ne govorim o prepirih s starši in prijetnih druženjih s prijateljicami. No kak tak zapis, bi nekje na podstrešju še vedno lahko našla, ampak to ni tisto o čemer želim pisati tokrat. Osredotočila sem bom na pisanje »dnevnika«, ki je neke vrste terapija. Zame osebno je bilo pisanje svojih občutkov prva terapija, ki se obnese še danes, saj pri njej nisem od nikogar odvisna. Tudi prijateljic mi ni potrebno obremenjevati z mojimi težavami, saj vse preprosto izlijem na papir.

S pisanjem kot terapijo sem se srečala v drugem letniku fakultete, ko sem prvič obiskala alternativnega zdravilca. V tistih časih sem se začela intenzivno spraševati kaj delam narobe, da mi ne uspe kakega fanta obdržati dlje kot tri mesece. Za seboj sem imela nekaj zvez, ki so se končale še preden so se dobro začele, zato sem morala najti vzrok temu. Po priporočilu znanca sem se prijavila k terapevtu, ki pa mi je že pri prvem obisku svetoval pisanje. Predlagal mi je, naj si zapisujem vsako misel, dogodek in občutenje, ki mi prekriža pot. To sem tudi storila in tako se je moje »terapevtsko« pisateljevanje pričelo. Učila sem se tehnik avtogenega treninga, ki je pravzaprav ena izmed oblik meditacije, zraven pa intenzivno pisala in pisala.

Popisala sem mnogo papirjev, ko sem se nekega dne odločila svoj dnevnik prenesti v elektronsko verzijo. Osnutek v e-mailu je sedaj že nekaj let moj najboljši prijatelj, ki ga imam vedno s seboj, saj imam tudi telefon vedno pri roki. Na papir sem zelo intenzivno izlivala, čisto vse kar se mi je dogajalo in tudi kako sem se ob tem počutila. V začetku sem samo zapisovala dogodke, danes pa te dogodke znam tudi razčleniti, razumeti ter posledično v njih najti lekcijo."

Zgornji odstavek piše o mojih začetkih, rezultate in navodila kako se pisanja kot terapije lahko lotite sami pa boste našli v priročniku, ki ga lahko naročite na spletni strani na kateri izpolnite obrazec za naročilo. Kliknite na spodnjo povezavo, ki vas pripelje do obrazca. 😄




Na vašo željo vam bom priročnik z veseljem poslala po e-pošti, saj vam želim pokazati kako se lahko že z malo truda dosežejo lepi rezultati. 😄


 MičnaCvetlična


Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆