. . . VČASIH JE STRAH TUDI DOBER . . .  

Ko spoznaš, da je povezava med strahom in intuicijo pravzaprav zelo majhna se šele zaveš, kako nujno je poslušati samega sebe, ko gre za pomembne ali pa tudi malo manj pomembne odločitve.

Že precej časa nazaj se mi je na morju zgodila zanimiva prigoda, ki mi je dala misliti. V enem izmed zalivčkov na hrvaški obali obstaja votlinica v katero se da priti samo pod vodo. S prijatelji smo se odločali ali bi se podali v raziskovanje votlinice, saj je tisti dan precej pihal veter in dodobra razburkal morje. Valovi so pošteno pljuskali ob skale in voda je dosegla zgornjo skalno steno. Plavati pod vodo v razburkanem morju pod ostrimi skalami je bilo precej tvegano. Meni je že prva misel, da bi šla v takih razmerah tja noter zbudila čuden občutek. Želja po novi pustolovščini je v meni hitro ugasnila in nekaj mi je intenzivno govorilo, naj raje ostanem zunaj.

Moji prijatelji so bili že vsi na drugi strani, jaz pa sem oklevala. Naposled sem se le odločila, da poskusim. Potopila sem se in takoj me je prineslo nazaj na površje, skoraj do tistih neprijaznih skal nad votlino. Takrat sem si dokončno rekla da ne grem. Ostala sem zunaj, edina. Še nekaj ur kasneje sem se spopadala z mislijo, da me je premagal strah, morda mi je bilo malo žal da nisem prišla do votline, vendar sem bila po drugi strani tudi hvaležna sama sebi, da sem poslušala tisti prvi glas, ki me je odvračal od podviga. Odločila sem se, da grem v votlino enkrat drugič, ko bo morje bolj mirno. Morda letos, morda drugo leto.  😆 Vem, da bodo še priložnosti, takrat zajete z veliko žlico.

Potrditev, da sem se odločila prav, pa sem dobila še isti dan, saj sem dobila novo priložnost, da sem lahko naredila nekaj novega. To je bil skok v vodo s precej visoke skale. Točne višine ne vem, so pa prijatelji govorili o osmih metrih. Nekaj časa sem stala na vrhu in opazovala ljudi, ki so skakali pred mano, v mislih sem vsakega posebej pohvalila. Tudi tokrat sem imela v sebi nekaj strahu, a občutek je bil drugačen. Ta je imel še pridih poguma in vedela sem, da sem varna. Ko sem prišla na vrsto jaz, sem se zazrla v globino in kljub strahcu skočila. Kar na enkrat ni bilo ničesar pod mano, samo letela sem proti vodi. Zanimivo smešen občutek. Pristala sem v vodi in bila sem cela. Ven sem šla z nasmeškom na obrazu zaradi novega podviga in ponosna nase. 😆

Tisti dan sem vseeno nekaj naredila prvič in še imela sem možnost razlikovati med tistim "dobrim" strahom, ki nas varuje in med tistim, ki nas ovira. 😆

Zato Dragi moji, poslušajte se, da boste lahko še velikokrat naredili nekaj prvič, četudi v nekoliko drugačni obliki, kot ste sprva načrtovali. 😆

Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. 😆

Vaša MičnaCvetlična 💕

PS: Blog se bo kmalu selil na mojo novo spletno stran: MičnaCvetlična