sobota, 31. december 2016

 . . . SREČNO NOVO LETO . . .

Zadnji decembrski dan, ki je hkrati tudi zadnji dan tega "presnetega" leta 2016. Burno leto, za katerega sem mislila, da se nikoli ne bo končalo. Toliko sprememb na enkrat in tako na hitro, še nisem doživela, a sem zanje neskončno hvaležna. Ko sem v mislih še enkrat zavrtela film nazaj čez preteklo leto sem ugotovila, da so se velike spremembe začele lani točno na ta isti dan, ko sem storila prvi korak na poti ven iz moje cone udobja in poklicala nekaj lastnikov potencialnih stanovanj, v katere bi se lahko preselila. Zelo živo se spomnim, kako intenziven strah je prevzel moj trebuh, ko sem pritisnila tipko kliči in poklicala prvega ponudnika. Odločitev je bila sprejeta, storila sem prvi korak, ostale stvari pa so potem stekle same od sebe, zato sem se čez dobrih 14 dni že selila v čudovito pisano stanovanje v katerem danes pišem tole objavo. Sploh si ne morem predstavljati, kako bi lahko bilo drugače in kako sem bila lani lahko tako prestrašena.

Dnevi in meseci so minevali, jaz pa sem se naučila pomembne lekcije, ki sem jo lahko spoznala le skozi množico neprijetnih dogodkov, ki so zaznamovali moje leto. Doživljala sem izgube na vseh področjih mojega življenja, a naučila sem se, da so mi te izgube prinesle novo možnost za življenje, ki si ga zaslužim. Veliko sem jokala, a vsaka solza je v meni še bolj utrdila vero, da za svoje življenje želim in si zaslužim samo najboljše. Iskala sem načine, kako lahko to dosežem, pisala sem in meditirala, vsak dan, predvsem pa sem verjela, da me imajo Nebesa rada in da me podpirajo na vsakem koraku. Vsako situacijo sem pospremila z neizmerno hvaležnostjo in vsakič znova sem se učila, da so stvari točno takšne, kot morajo biti, da mi pomagajo stopiti stopničko više.

Vsak mesec je bil šola zase. Nova spoznanja so sledila eno drugemu, toliko kot sem lahko prenesla. Bili so dnevi, ko nisem videla izhoda, a niti za trenutek nisem izgubila vere, da za vsakim dežjem posije sonce.

Za mano je vse prej kot lahko leto, a kljub temu ga nebi zamenjala za nič na svetu, saj k meni prihajajo nagrade. Na mojih ustih je nasmeh, tisti iskreni in tisti žareč. In vem da sem zanj odgovorna izključno sama. Tako zelo sem verjela v spremembe in tako zelo pripravljena sem bila zanje storiti vse, da so danes tukaj.  Našla sem tisti mir in ljubezen v sebi, ki sem ju prej tako vztrajno iskala v drugih. Odprla sem podjetje, na kar lani še niti pomisliti nisem upala, razrešila sem odnose z mojimi bližnjimi, čeprav smo z nekaterimi dolgo časa hodili eden mimo drugega, vzljubila sem svoje telo in tudi silvestrske večerje danes ne bom kuhala sama. . . 😆

Zato dragi moji, odločite se za spremembe, odločite se stopiti ven iz cone udobja, naredite prvi korak v tej smeri, potem pa vas bo vesolje usmerilo po poti naprej. 😆

In še nekaj, ko nekaj časa stojiš v ledeno mrzli vodi, te noge nehajo boleti in postane prijetno. Ravno tako pa je s trpljenjem. Sprehodite se skozenj, dovolite mu, da je z vami dokler je potrebno, saj se le tako lahko umakne stran. Nič ne traja večno, če smo zato pripravljeni nekaj storiti.

Želim vam lepo in srečno leto 2017, verjemite, da vas Nebesa spremljajo in podpirajo na vsakem koraku. 😆

Srečnoooooooo. 😆

Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

nedelja, 25. december 2016

. . . ZA BOŽIČ SEM SAMA . . . 

Prvo božično jutro, v katerega sem se prebudila sama... 😆😆
Pa sem zares čisto sama? Ne nisem, niti najmanj. Imam sebe in imam nebeške vodnike in vodnice. 😆😆 Neprecenljivo spoznanje, ki mi je olajšalo moje nadaljnje bivanje. 😆

Pred nekaj tedni sem razmišljala, kakšna bosta moja božični večer in jutro, sedaj ko živim sama. Ob tej misli me je malo stiskalo, kljub temu da sem v moji primarni družini vedno dobrodošla. Začutila sem pridih osamljenosti, ki se je hotela naseliti v moje telo. Prvi občutek res ni bil prijeten, a ko sem ga sprejela točno takega, kot je in mu preprosto dovolila, da je tukaj, se je kar na enkrat sam od sebe izgubil.

Osamljenost je odšla, prišla pa je samost. Dva tako zelo različna občutka, eden prijeten in drugi čisto nič. Osamljenost k nam pride sama od sebe in če se je želimo znebiti in izpluti iz njenega okova, se je potrebno naučiti samosti. Jaz sem se je učila, skozi meditacijo. Šlo mi je dobro in relativno hitro, saj imam zase raje prijetne občutke, za katere sem bila pripravljena storiti vse, samo da jih dosežem.

V teh prazničnih dneh ljudje drvimo na druženja in obiske drug k drugemu, a se včasih še premalo zavedamo, kaj pomeni tisti pravi pristni stik z ljudmi. Še manj pa se zavedamo, kaj pomeni pravi stik s samim seboj.

Zbiramo se za velikimi omizji, obiskujemo in obdarujemo se na veliko, včasih vse skupaj diši že po tekmovanju, a v sebi, kljub vsem prazničnim dobrotam in okrasitvam velikokrat ostajamo prazni. To se je meni dogajalo kar dolga leta. Pa vem, da nisem edina. 

Ko sem včeraj namenoma malo opazovala ljudi, sem bila neprijetno presenečena. Koliko resnih, nervoznih in nestrpnih obrazov, med tem ko nas je samo še nekaj ur ločilo do najlepšega večera v letu. Nakupovalni centri so bili polni, na cesti si komaj prišel mimo. Kaos in nestrpnost vse naokoli. 

Kje je tukaj logika??? Vsa darila in vsa hrana, zato da se bomo imeli lepo?? Se lahko imamo lepo tudi kako drugače? Je vse to čisto zares potrebno?

Zame ne več. Spoznala sem, da je meni bolj pomemben objem. Da ga dam in dobim. V prvi vrsti sem se naučila objeti sebe. Izpolnila sem sebe in današnje jutro je bilo neke vrste test, kako dobro sem se lekcije naučila. Pa sem se. Uživam v vsaki minuti, ki jo namenim sama sebi, uživam v zapisovanju mojega razmišljanja na blogu, pripravljam darila, ki sem jih izdelala sama in sem srečna. Ker sem se naučila objeti sama sebe in ker od drugih ne pričakujem več, da me osrečijo, se danes prav zares veselim družinskega kosila, za katere bi v preteklosti lahko rekla, da se jih nisem, ravno zaradi tega občutka praznine ob polni mizi. 

Dragi moji, ta občutek je nebeški. Našla sem tisti pravi pomen praznikov in neskončno sem hvaležna za lekcijo, ki jo lahko delim tudi z vami. Poiščite tisti pravi pristen stik s samim seboj, da boste lahko prave sebe dali tudi drugim. Naj vam bo to vodilo skozi vse te praznične dni.


Želim vam lep in topel božični dan.





Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

sobota, 17. december 2016

                               . . . GNILO JABOLKO . . . 

Pred nekaj dnevi sem v roke prijela lepo rdeče jabolko, njegova lepa zunanjost je začuda pritegnila mojo pozornost, ker običajno jabolkom ne pripisujem posebne čustvene vrednosti. Tam so za uživanje in to je to. Opazovala sem njegovo napeto kožico, lepo rdečo barvo z rahlim sivkastim tenom. Zares krasno jabolko, ki ga z veseljem ugrizneš in uživaš v vsakem njegovem grižljaju.

Potrebovala sem ga za pripravo prosene kaše z jabolki in se odločila, da ga tokrat ne bom olupila, saj je bila njegova lupina neskončno privlačna. Prerezala sem ga na in naletela na presenečenje. Jabolko je bilo znotraj gnilo. Tisti njegov zunanji blišč je izgubil ves svoj pomen, saj sredina ni bila uporabna. 

Ob tem pa mi je na misel prišlo vprašanje, ki mi ga je že nekaj časa nazaj zastavila znanka. »Ne razumem, kako ti lahko nisi bila v preteklosti zadovoljna sama s seboj, če si se pa ves čas smejala.«

Dobro vprašanje, kaj ne?  

To vprašanje, pa ima tudi svoj odgovor. Smejala sem se, ker sem se skrivala za lastno masko. Prikrivala sem svoja čustva, ker sem se jih sramovala. Nihče mi takrat ni povedal, da ni nič narobe z menoj, če ne ustrezam manekenskim meram, nihče mi ni rekel, da lahko delam tisto, kar si res želim, nihče mi ni povedal, da se mi ni treba prilagajati, ustrezati in nihče mi ni povedal, da sem lahko tisto, kar zares sem. Zgodilo se je ravno nasprotno. Če sem kdaj za trenutek, le bila jaz jaz, ali pa morda omenila, kaj si želim delati, sem iz okolice naletela na posmeh in neodobravanje, ki sta mi vzela še tisto malo samozavesti, ki sem jo morda kdaj premogla.

In tako sem se z leti naučila, da se je najbolje skriti za svojo masko veselja in nasmeha. Prijatelji so mi povedali, da sem jim šla s svojo energijo včasih celo na živce, ker sem tudi njim »težila« naj se smejejo in veselijo. Hkrati pa sem v sebi vse bolj gnila. Sredica je iz dneva v dan postajala večja in tako sem postopoma postajala vse bolj labilna. Več je bilo trenutkov, ko sem jasno pokazala ljudem svoje zobe in žar je iz mene počasi začel izginjati. Maska nasmeha in veselja se je počasi talila, jaz pa sem postajala »drugačna« nesrečna, nezadovoljna. Ni bilo več tiste lepe zdrave lupine, saj je tudi njo prevzela gniloba. Prijateljica me je opisala z besedo »zombi« Rekla je, saj si se kdaj zasmejala, a tistega pravega žara v tebi ni bilo.


In imela je prav. Vedela sem, da sem tisti žar izgubila, ker sem se izgubila sama. V poplavi želje po tem, da me okolica sprejema in ljubi sem pozabila nase. Izginila sem. Trudila sem se za ljudi okoli mene, sebe pa sem vedno postavila na zadnje mesto. Vse do trenutka, ko se je pod težo moje lastne gnilobe sesedlo vse. Moje življenje je razpadlo na koščke, a hkrati mi je dalo drugo priložnost, da ga sestavim nazaj in spremenim v nekaj boljšega. 😆 

Bila sem prisiljena, da se ustavim in zazrem vase. Kopala sem in kopala in še danes sem presenečena nad zakladi, ki sem jih odkrila. 😃 Zato dragi moji, ne čakajte, da postanete gnilo jabolko, ki se sesede zaradi svoje razpadle sredine. Ukrepajte prej in postavite sebe na prvo mesto pri sebi in na enakovredno vredno mesto pri drugih. 




Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

Vaša MičnaCvetlična 💕



sobota, 10. december 2016

 . . . DIAGNOZA: "MAJA, KRITIČEN PRIMER SI!" . . .

S prijatelji smo se vozili po Goriških Brdih in si čas krajšali z nedolžnimi šalami, ki so nam popestrile dogajanje. Cel dan je minil v prijetni zabavi. Ena izmed šal je bila tudi zahtevna postavitev moje zdravniške diagnoze, saj sem po besedah prijatelja zelo kritičen primer. Če sem čisto iskrena, takrat nisem še čisto točno vedela zakaj. (hihihi, 😂😂)

Dan je tekel sproščeno, zvečer pa vseeno ni bilo čisto tako, kot sem si že zjutraj jaz naslikala v svoji glavi. Nekoliko sem bila razočarana nad tem, zato sem se na poti domov, za nekaj minut umaknila v pisanje, z vprašanji na temo, kaj delam narobe, da se stvari niso odvile tako, kot sem si želela. Odgovorov niti nisem pričakovala takoj, zato sem se naprej posvetila prijetnemu druženju.

Kmalu me je, kot strela z jasnega, presenetil napol speči prijatelj z izjavo:  » Maja, tvoja diagnoza je prišla.« V šali in brez pričakovanj, me je seveda zanimalo, kakšna pa le je ta moja, tako zapletena diagnoza, saj sem namreč nanjo čakala kar cel dan. 😃

Izrekel je kratek stavek, "Maja, preveč razmišljaš, daj sprosti se" in zaspal naprej. Mene pa so njegove besede pustile odprtih ust, saj se pravzaprav nebi mogla bolj strinjati z njim. Ni mi bilo jasno od kje te besede, zakaj, kako, kaj se je pravkar zgodilo, a kljub temu, sem v tistem trenutku upoštevala nasvet, res nehala "preveč razmišljati" in se zabavala naprej.

Ni pa trajalo dolgo, samo naspala sem se lahko v miru, ko je v moji glavi zjutraj že začelo klikati na vse konce in kraje. "Seveda!" Prejšnji večer me je zanimalo, kaj delam narobe, da se stvari ne odvijajo čisto po mojih željah. Kot sestavljanka se je vse postavilo na svoje mesto in dobila sem zelo jasne odgovore, ki sem jih želela.

Spet sem se znašla v primežu pričakovanj in vnaprej izdelanih scenarijev, kako bi se stvari morale odviti, a ker so se drugače, je to v meni sprožilo stres in samoobtoževanje. Pričakovanja v naprej, so me tudi že prej velikokrat puščala razočarano in me oropala spontanosti, ki bi jo dogodki lahko prinesli. V glavi sem velikokrat imela izdelan scenarij, zaradi katerega, pa žal nisem mogla videti skritih podnapisov, ki so bili posledica improviziranja igralcev.  

Hmmmmm znano, kaj ne? 😏

Spet je bil čas za pisanje in meditacijo. Izdihala sem ven iz sebe pričakovanja in vnaprej pripravljene scenarije, zraven pa vsak dan še zelo zavestno treniram » Sprosti se.« Kljub temu, da od dogodka še ni minilo veliko časa in se lekcije "prepuščanje spontanosti trenutka" še učim, pa lahko že rečem, da deluje, saj že opažam male spremembe. Ampak saj veste, vaja dela mojstra. 😄

Prijatelj mi je dal diagnozo v napol snu, zanj je bila to samo nepomembna poved, ki se je niti ne spominja, zame pa zelo pomembna lekcija, za katero sem neizmerno hvaležna. 😆


Spet lahko rečem, da odgovori vedno pridejo, od nas pa je odvisno, kako in če sploh jih bomo prepoznali. In če dobro pogledamo, so k meni prišli takrat, ko jih niti najmanj nisem pričakovala in na način, za katerega bi prej rekla, da je skoraj nemogoč. 😆 

Poskusite, kdaj tako raziskovati sebe in svoje delovanje, zabavno je in na koncu pride še močan občutek hvaležnosti. 😆






Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

Vaša MičnaCvetlična 💕

sobota, 3. december 2016


         . . . SAMI SEBI SMO NAJBOLJŠI TERAPEVT . . .

Povod za današnjo objavo sem nekaj dni nazaj dobila od prijateljice, ki je v dobri veri v kvaliteto, napisala svoje vprašanje eni izmed ponudnic "duhovnih" storitev. Zapis, ki ji ga je poslala, kot odgovor, me je odpeljal v dneve, ko sem bila sama najbolj razsuta, tik po tem ko sem zaključila takratno partnersko vezo in v službi dobila odpoved. Bolečina je v takem trenutku res velika in pripravljeni smo narediti in kupiti vse, samo zato, da bi se te nadležne bolečine rešili.

Med branjem me je prevzela misel, kako lahko nekdo tako močno manipulira z ljudmi. Napovedala ji je tako drastično usodo, da sem se zgrozila. Hkrati pa se še bolj močno zavedla dejstva, s katerim se danes upravlja; STRAH. Prestrašen človek je najboljši kupec. Tak človek je najlažje vodljiv, zato mu nasujmo še malo balasta, da bo pritekel še hitreje. Verjetno tudi sami to večkrat opažate v svojem okolju, kajne? 
Če pa tega še niste opazili, bodite pozorni od sedaj naprej, lahko da boste presenečeni. 😉

Seveda omenjena gospa ni pozabila na rešitev za njene težave. Čudežni predmeti, ki odpravijo vse težave. Instant in dokaj poceni zadeva, ki brez truda in brez kančka vloženega dela obljublja čudežne rezultate. 😉 Zelo mamljivo, a hkrati naivno, ampak očitno »pali«. Žal je v času največje krize, tudi pri meni. 

V želji da se rešim bolečine, sem pri tej isti gospe naročila neko zapestnico, ki naj bi mi prinesla ljubezen in mir. To zapestnico sem nekaj časa celo nosila. No hvala bogu, pa sem zelo kmalu dojela, da mi nobena zapestnica ne more pomagati oz. prinesti dušnega miru, če ne bom sama poskrbela zanj. Takrat sem še bolj odločno sklenila, da si bom pomagala sama v največji možni meri, kot se bo le dalo.

Prebolevanje končanega partnerskega razmerja in izguba službe v istem trenutku, je bil zame dolgotrajen in v začetku zelo naporen proces. Veliko sem jokala. Prevzela sem svoj del krivde za razpad veze in se odločila, da stvari raziščem in saniram. Odločila sem se, da imam dovolj propadlih vez in službe v kateri na koncu niti približno nisem več uživala, ter stvari vzela v svoje roke.  Želela sem razumeti, zakaj se je vse skupaj zgodilo, zato sem šla v globino. Najprej sem se intenzivno zatekla k pisanju, katerega sem pogosto prakticirala že prej. Papir oz. računalniška tipkovnica preneseta vse. 😃 Takrat je bilo tako in tudi danes je temu še vedno tako. 😃 Ves čas sem si zapisovala svoje občutke, ne glede nato kakšni so bili. Vztrajala sem, četudi se mi kdaj ni nič več ljubilo, pisala sem in počasi dojemala stvari, ki so me šibile.

Z meditacijo sem bila prej v stiku tako občasno, vse do dneva, ko sem naletela na intenziven tečaj. Zgodilo se je kar samo od sebe, pravzaprav je tečaj kar našel mene in po prijavi ni bilo več poti nazaj. ("Še dobro". 😃) Pisanju sem dodala še redno vsakodnevno meditacijo in tako sem postopoma odkrivala svoje vzorce, ter nepravilna delovanja, ki so me ovirala na poti do sreče. Bilo je dolgotrajno in intenzivno, ampak vredno, saj sem začela čistiti tudi svoje vzorce in prepričanja iz otroštva. Vedno znova sem dobivala lekcije in informacije, ki sem jih v danem trenutku lahko prenesla, nikoli nič več kot to. Vztrajala sem in vztrajam še danes. 😃 

Močno sem si zapomnila tudi besede, ki nam jih je predala učiteljica meditacije na prvi uri mojega tečaja za certifikacijo. "Lahko vam dam vse orodje in materiale, vendar ne morem delati namesto vas, delati morate sami." In v tistem trenutku sem še bolj prepričano vedela, da je moje lastno delo tisto edino, ki vodi do rezultatov. 😆

Na poti sem spoznala in se naučila mnogo tehnik in orodij, izmed vseh sem izbrala tiste ki meni pomagajo, in z njimi delam še danes. Pridno, vestno in vztrajno, tudi če mi v kakšnem trenutku morda ni do tega. 😃 

Zakaj? Samo zato, ker se splača, zato ker vem, da je delo, ki ga naredim zase danes, najboljša naložba za moj jutri. 😃


Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

Vaša MičnaCvetlična 💕