Tako me je moj notranji glas demotiviral zadnjih 14 dni
decembra, ko sem na hitro dobila priložnost, da zaslužim nekaj denarja, ki mi je prišel prav pri najemnini in pri ostalih mesečnih stroških. Prosila sem za
delo, ga dobila, pravzaprav z danes na jutri, a moj ego se ni dal. Bolj se je
bližal konec meseca in več opravljenega dela je bilo za menoj, bolj je bil moj notranji glasek glasen. Vsak dan znova in znova, dokler se niso
»Moji dragi nebeški prijatelji « odločili še za test, koliko v resnici zares
prenesem. . . 😉
Že na daleč sem videla, kako se mojemu
pultu približuje družinski znanec, upokojeni spoštovani zobozdravnik. Poskušala
sem se izogniti najinemu srečanju, vendar pri tem nisem bila uspešna, saj sem
očitno še kako potrebovala močno lekcijo.
Gospod se je presenečen ustavil pri meni, me lepo pozdravil
in povprašal kaj počnem tukaj. Lezla sem skupaj od nelagodja in povedala, da
sem na začetku svoje samostojne poti in da si trenutno svoje redne stroške
pokrivam s promocijami. Nasmehnil se je in povedal, da sem lahko vesela, da
imam vsaj to možnost. Nasmehnila sem se nazaj in še bolj lezla skupaj, tako
majhno sem se počutila ob tem srečanju. Komaj
sem čakala, da se gospod poslovi in da vse skupaj mine. Dušila sem se v primežu lastnih misli in
lastnem nespoštovanju dela, ki sem ga opravljala. Najraje bi se nekam skrila,
da me nihče nebi nikoli več našel. 😞
A četudi bi se res skrila za kak vogal, se nisem mogla
skriti pred lastnim notranjim glasom, ki me je tako vztrajno zbijal na tla. Sama
nad seboj sem vršila pritiske in sama sebi sem prigovarjala, kako moje delo ni
dovolj spoštovano in sama sem se, kar na enkrat, sramovala dela, ki sem ga včasih
tako rada opravljala. Kaj se je zgodilo? Zakaj taka sprememba praktično čez noč? Zakaj, kako?? 😞
Polno vprašanj, ki jim je kmalu sledil odgovor. Čez kako
uro, sem prejela klic lastnice mojega
stanovanja. Zanimalo jo je, kakšni so moji načrti za naprej, saj mi je s koncem
meseca potekla pogodba za najem. Kaj hitro mi je postalo jasno zakaj delam, kar delam. Še enkrat sem dobila potrditev, da sem za svojo svobodo pripravljena
narediti vse. Potrebovala sem še nekaj spodbudnih besed, meni zelo ljubega
človeka, ki mi je povedal, da je na poti do svojih sanj potrebno storiti
marsikaj in da je vsako delo spoštovano. Dvignil mi je motivacijo in dvignila
sem jo tudi sama sebi. Moja želja je ostati v svojem stanovanju in v miru še naprej graditi pot proti mojim sanjam. Torej moram zato nekaj narediti. Čisto preprosto. 😆 Moje telo in moje misli je ob tem preplavila hvaležnost in zavedanje, da me imajo moji nebeški vodniki pravzaprav zelo radi. Tako bom od sedaj naprej opravljala promocije z vso ljubeznijo in hvaležnostjo, vse dokler bom to izkušnjo pač potrebovala. 😆
Skozi lekcijo sem se naučila, da nam včasih morda kaj res ni ravno po godu in da imamo nekatere stvari raje, druge malo manj, vendar
pa so to vse koraki, do naše lastne sreče in ciljev. Tako bom še enkrat ponovila, bodimo hvaležni za vse kar imamo v danem trenutku na voljo, saj je to najboljši ključ, ki odpira vrata naprej drugim
priložnostim. 😇
In kot pravi besedilo na sliki: VSE STVARI POČNITE Z LJUBEZNIJO. 💕
Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃
Jp, "real life" je (žal :)) tisti, ki nas največkrat odvrača od našega "poslanstva"- ampak je pač tukaj in dobro je, da ga vzamemo kot enakopravnega v našem življenju - in naše življenje je v celoti vredno ljubezni! Vse dobro! Tina
OdgovoriIzbrišiHvala Tina za spodbudo. :D
OdgovoriIzbrišiin ko jo dajemo tudi sami sebi, nas potem pot po ovinkih pripelje do izpolnitve poslanstva. :) Korak po koraku. :)
Vse dobro želim tudi vam. :D