. . . ZA BOŽIČ SEM SAMA . . .
Prvo božično jutro, v katerega sem se prebudila sama... 😆😆
Pa sem zares čisto sama? Ne nisem, niti najmanj. Imam sebe in imam nebeške vodnike in vodnice. 😆😆 Neprecenljivo spoznanje, ki mi je olajšalo
moje nadaljnje bivanje. 😆
Pred nekaj tedni sem razmišljala, kakšna bosta moja božični
večer in jutro, sedaj ko živim sama. Ob tej misli me je malo stiskalo, kljub
temu da sem v moji primarni družini vedno dobrodošla. Začutila sem pridih
osamljenosti, ki se je hotela naseliti v moje telo. Prvi občutek res ni bil
prijeten, a ko sem ga sprejela točno takega, kot je in mu preprosto dovolila, da
je tukaj, se je kar na enkrat sam od sebe izgubil.
Osamljenost je odšla, prišla pa je samost. Dva tako zelo
različna občutka, eden prijeten in drugi čisto nič. Osamljenost k nam pride
sama od sebe in če se je želimo znebiti in izpluti iz njenega okova, se je
potrebno naučiti samosti. Jaz sem se je učila, skozi meditacijo. Šlo mi je
dobro in relativno hitro, saj imam zase raje prijetne občutke, za katere sem
bila pripravljena storiti vse, samo da jih dosežem.
V teh prazničnih dneh ljudje drvimo na druženja in obiske
drug k drugemu, a se včasih še premalo zavedamo, kaj pomeni tisti pravi pristni
stik z ljudmi. Še manj pa se zavedamo, kaj pomeni pravi stik s samim seboj.
Zbiramo se za velikimi omizji, obiskujemo in obdarujemo se
na veliko, včasih vse skupaj diši že po tekmovanju, a v sebi, kljub vsem
prazničnim dobrotam in okrasitvam velikokrat ostajamo prazni. To se je meni
dogajalo kar dolga leta. Pa vem, da nisem edina.
Ko sem včeraj namenoma malo opazovala ljudi, sem bila neprijetno presenečena. Koliko resnih, nervoznih in
nestrpnih obrazov, med tem ko nas je samo še nekaj ur ločilo do najlepšega večera v letu. Nakupovalni centri so bili polni, na cesti si komaj prišel mimo. Kaos in nestrpnost vse naokoli.
Kje je tukaj logika??? Vsa darila in vsa hrana, zato
da se bomo imeli lepo?? Se lahko imamo lepo tudi kako drugače? Je vse to čisto
zares potrebno?
Zame ne več. Spoznala sem, da je meni bolj pomemben objem. Da
ga dam in dobim. V prvi vrsti sem se naučila objeti sebe. Izpolnila sem sebe in današnje jutro je bilo neke vrste test, kako dobro sem se lekcije naučila. Pa
sem se. Uživam v vsaki minuti, ki jo namenim sama sebi, uživam v zapisovanju
mojega razmišljanja na blogu, pripravljam darila, ki sem jih izdelala sama in sem srečna. Ker sem se naučila objeti sama sebe in ker od
drugih ne pričakujem več, da me osrečijo, se danes prav zares veselim
družinskega kosila, za katere bi v preteklosti lahko rekla, da se jih nisem,
ravno zaradi tega občutka praznine ob polni mizi.
Dragi moji, ta občutek je nebeški. Našla sem tisti pravi
pomen praznikov in neskončno sem hvaležna za lekcijo, ki jo lahko delim tudi z
vami. Poiščite tisti pravi pristen stik s samim seboj, da boste lahko prave
sebe dali tudi drugim. Naj vam bo to vodilo skozi vse te praznične dni.
Želim vam lep in topel božični dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar