... BAJSI
DEBELAJSI ...
Odvečni
kilogrami oz. nesprejemanje svojega telesa takega kot je, je danes po mojem
mnenju velik problem družbe. Mediji nas bombandirajo z določenimi merami in
oblikami telesa in tako naše lastno telo, kar na enkrat postane nekaj, kar nam
je tuje in kar bi radi zamenjali oz. na vsak način spremenili. In to se je
dogajalo tudi meni, skoraj celih 28 let.
 |
| Poletje 2015 |
Skozi vsa ta
leta, so se izmenjavala obdobja z več in obdobja z manj kilogrami.
Kakor koli je bilo, nikoli nisem bila v celoti zadovoljna. Enkrat sem se počutila dobro, drugič slabše, vedno pa sem bila močno
obremenjena z mojim trebuhom.
V osnovni šoli
sem se najbolj bala testov pri telovadbi, ker sem vedela, da bodo spet namerili
previsoko številko na tehtnici in preveč podkožnega maščevja. Poslušala sem
tudi veliko opazk na račun svojega
telesa s strani vrstnikov. Tudi doma so mi govorili, da moram shujšati in mi
včasih celo rekli, naj malo manj jem. Zato sem včasih jedla kar na skrivaj. Takrat
ko ni bilo nikogar v kuhinji, sem si naredila kak sendvič in ga pretihotapila do
svoje sobe. Še moja sestra je bila presenečena, ko sem ji pred kratkim povedala
za moje skrivne dogodivščine, tako dobra sem bila namreč v prikrivanju.
Verjela sem
domačim in verjela sem vrstnikom, da moje
telo ni lepo in da bi moralo biti drugačno. Na osnovno šolo, prav zaradi tega nimam
preveč lepih spominov. Razen morda na zadnji razred, ko sem svojo postavo za
silo prvič spravila »v red«. V sedmem razredu so me namreč poslali v bolnico na
neke preiskave, kjer sem že dobivala dietno hrano, potem pa smo tudi doma
nekoliko popazili, sama pa sem se odločila, da izločim majonezo sladke sokove in mehurčke, ter jih
nadomestila z vodo.
S tem sem si
naredila dobro popotnico za srednjo šolo, kjer med novimi ljudmi ni bilo
zbadanja, kljub temu pa svojega telesa še vedno nisem imela preveč rada.
Trebušček je bil moja hiba v vsakem trenutku.
In tako je
bilo enkrat bolje drugič slabše, vse do letos, ko sem se februarja zavedla, da
sem s svojo težo skoraj "ušla" na stare tire. Že nekaj časa sem
opazovala, da se redim, ampak mi je bilo vseeno, vse do trenutka, ko sem se v svojem telesu počutila tako
slabo, da tega enostavno nisem želela več.
Odločila sem se stvari postaviti na glavo in
spremenila sem način prehranjevanja. Uvedla sem
5 obrokov dnevno, pila veliko vode, ter nekoliko povečala obisk
bližnjega hriba. Nekaj časa sem kot obsedena skakala za vso hrano, ki naj bi
veljala za zdravo. Kilogrami so počasi začeli kopneti, hrana pa mi je počasi
postajala neka obveza in tudi stres. Znašla sem se v nekem krču, kjer se je vse
vrtelo okoli zdrave hrane. Vse dokler nisem prebrala članka, ki je govoril o
novodobnih boleznih oz. obsedenosti z zdravo hrano. Takrat sem se zavedla kako
sem spet stroga do sebe. Tisti članek je bil zame prelomnega pomena, dojela sem
da živim zato da jem. Sklenila sem, da
začnem jesti zato da živim. Še vedno sem ohranila večino smernic, ki sem si jih
zastavila, ampak to me ni več obremenjevalo. Nehala sem se meriti, nehala sem
se redno tehtali in se sprostila tudi kadar si hrane nisem pripravila sama; skratka spustila sem nadzor in posledično tudi kilograme. 😃
Poiskala sem
način prehranjevanja in gibanja, ki mi ustreza in v vsakem mojem obroku začela
neznansko uživati. Še toliko bolj pa je to takrat, ko si brez slabe vesti
privoščim čokoladno torto ali sladoled. Uživati sem začela veliko stročnic, ki mi
velikokrat celo nadomestijo meso. Vmesnih prigrizkov nimam, predvsem pa
obožujem zelenjavo že od nekdaj, kar je seveda meni v prid. V kuhinji veliko
eksperimentiram in kuham si hrano ki jo imam rada, zato prav nikoli ne morem
reči, da jem slabo ali dietno. Gibam se več, kot sem včasih, predvsem večkrat osvojim moj bližnji hribček,
prav nikoli pa se nisem silila v naporne fitnes vadbe, pri katerih bi trpela in
čakala kdaj jih bo konec.
Uvedla sem tudi redno meditacijo. S čiščenjem omejujočih vzorcev so se sčistili tudi
moji kilogrami. Začela sem sprejemati svoje telo točno tako je in tudi moj
trebušček. 😃 Nehala sem verjetni drugim, predvsem
pa sebi, da moje telo ni lepo, da je debelo in da ne ustreza družbenim normam.
In jaaaaaaaa
dragi moji, ko sem sprejela svoje telo točno takšno kot je in ga namesto graje
raje vsak dan pohvalila, se je začelo spreminjati kar samo od sebe. V devetih mesecih je od mene odpadlo 15 kg
balasta, zaradi bistvene spremembe, ki pa sem jo naredila v svoji glavi. Najbolj
hecno se mi zdi to, da se je moj trebušček zmanjšal, morda samo za kak
centimeter, ampak danes ga imam rada, točno takega kot je.
Ponosna sem
nase in na svoje telo, in kljub temu, da moje mere še vedno niso in niti ne
stremim k temu, da bi kdaj bile 90-60-90, lahko sama zase rečem, da izgledam
fantastično. Hmmm
in to mi sedaj potrdijo tudi moji prijatelji, čeprav vem, da teh potrditev
iz okolice sedaj sploh ne potrebujem več. 😄
 |
| Poletje 2016 |
Ni komentarjev:
Objavite komentar