. . . PREPRIČANJA, PREPRIČANJA, PREPRIČANJA, . . .

Dejstvo, da naša prepričanja usmerjajo dogodke v našem življenju, sem iz teorije poznala zelo dobro. Prepoznati to dejstvo tudi v svojem realnem življenju, pa včasih ni preveč prijetno. Ne dolgo nazaj sem namreč naletela na dve malo manj prijetni lekciji, ki sta mi zelo nazorno pokazali, kakšno prepričanje sem nosila v sebi glede ljudi, oz. predvsem moških. Lekciji sta bili dve, ker prva očitno ni bila dovolj jasna, saj nisem razumela njenega sporočila.

Nekaj tednov nazaj sem brskala po mojem facebook profilu, ko se je nek znanec, po nekaj letih, spomnil name in želel malo poklepetati. Ker se že res dolgo nisva videla, oz. imela kakršnega koli drugega stika, sem bila vesela njegovega pozdrava, zato sem mu tudi hitro odgovorila. Nekaj časa sva prijetno klepetala, potem pa me je kot strela iz jasnega presenetilo njegovo neprimerno opolzko povabilo. V trenutku sem izgubila čisto vse veselje do pogovora in ga prijazno odslovila. Dogodku  kasneje nisem pripisovala posebnega pomena, pomislila sem le »joj, kakšen nezrel kreten, ali se to res še dogaja v naših letih«. Na vse skupaj sem malo pozabila, vse dokler se mi zgodba čez nekaj dni ni spet ponovila z drugim človekom. Popolnoma enako, najprej prijeten klepet in spet nepričakovano nespodobno povabilo.

Tokrat je dogodek pritegnil več moje pozornosti, celo toliko da sem se zjokala in hudovala nad tem, da v svoje življenje privlačim same "kretene". Odpravila sem se v posteljo in se raje lotila branja knjige. Prebrala sem zapis o naših prepričanjih. Pisalo je o našem fokusu in da tisto na kar smo osredotočeni, tisto se povečuje. In tisto o čemer smo prepričani, to privlačimo v svoje življenje. Branje tega zapisa je v meni povzročilo močan klik. "Seveda!" Obakrat sem pomislila isto " Kakšne kretene vlečem nase." V tem trenutku sem se svojih misli močno zavedla. V svoji podzavesti sem nosila prepričanje, da v svoje življenje privlačim same "kretene ". In kaj drugega se je lahko zgodilo, kot to, da sem jih dejansko privlačila. 

Prepoznala sem svoje prepričanje in ga s tem tudi že ozavestila. Lotila sem se še pisanja o svojem novem spoznanju in ga skozi meditacijo izdihala ven iz sebe. Staro prepričanje sem nadomestila z novim. Sedaj je moj fokus usmerjen v nove kvalitetne ljudi. 😄

Ko sem dojela lekcijo, se mi je dogodek nehal ponavljati, sprememba prepričanja pa mi v moje življenje, že prinaša kvalitetne ljudi in odnose. 😆 Hvaležna sem zanje, ter tudi za lekcijo, s katero sem prepoznala svoje nekoristno prepričanje. 

Vsaka situacija, četudi ni ravno vrhunska, zadaj nosi močno sporočilo. Le prepoznati ga je treba. Zato dragi moji, potrudite se iskati skrita sporočila v vsaki nelagodni preizkušnji ki vam prekriža pot. 😆

Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

Vaša MičnaCvetlična 💕

. . . "Oh,  SPET TA DEŽ" . . .

Prvotni namen tokratne objave, je bil pravzaprav čisto drug, potem pa sem sedla k računalniku in skozi okno začela opazovati velike dežne kaplje, ki so padale vedno močneje. Prevzele so me in začela sem jih še poslušati. Tako prijeten in na trenutke, kar malo hipnotičen in omotičen zvok. V tistem zamaknjenem zrenju skozi okno, so mi začele švigati misli, kako v preteklosti nisem posebno marala dežja. Še toliko manj pa ob vikendih, ko sem imela v planu kak izlet. "Oh, spet ta dež", je bila moja pogosta izjava, ko so mi načrti propadli zaradi vremena. Take dneve sem potem preživela v razočaranju in neki tihi zameri nebu, ker mi je onemogočil moje plane. Niti pomislila nisem, da bi morda lahko spremenila ali prilagodila svoje načrte. Tako toga sem bila. 

Zadnje čase pa opažam, da vreme name nima več vpliva. Večkrat se pravzaprav veselim deževnih koncev tedna. Brez slabe vesti večkrat ostanem doma, včasih celo v postelji in namenim trenutke samo sebi. Čas imam za meditacijo in dobre knjige. Nikoli mi ni dolgčas, kljub temu, da v svojem stanovanju nimam televizorja. 😃 Ali pa kopel, tudi ta paše v hladnih deževnih dneh. 😃

Ugotavljam, da mi je moj spremenjen način dojemanja sveta okoli mene, s seboj prinesel tudi mirno vest ob dejstvu oz. stanju, ko ne počnem ničesar. Znebila sem se občutka, da bi morala biti stalno v delovanju, da bi morala vedno biti nekje drugje in podobno. Ko je čas zame, za počitek, za nič, preprosto v tem uživam. In uživam tudi v opazovanju in poslušanju dežja. Pomirja me. 😃Sploh nimam potrebe po tem, da bi kam šla, da bi nujno morala biti v družbi. Dovolj mi je moja lastna družba. Dovolj mi je dejstvo da sem jaz, jaz. 💕

Če se spominjam svojega delovanja izpred nekaj let, bi si rekla, da je taka sprememba skoraj nemogoča. Nekaj sem vedno morala početi. Nekaj da sem se zaposlila, no zaposlila predvsem svoje misli. Nekaj, da se mi ni bilo potrebno soočiti z realnim stanjem. Naredila sem si kupico načrtov in če se je kateri porušil, mi seveda ni bilo čisto nič prav. Nisem se hotela soočiti s svojimi mislimi, ki so bile takrat usmerjene negativno, polne strahu in stresa. In ko sem bila dejavna, sem bila varna pred svojimi mislimi, varna sama pred seboj pravzaprav.

No danes, pa se mi ta sprememba zdi povsem mogoča, predvsem zaradi redne meditacije, ki sem jo vnesla v svoj vsak dan. Z meditacijo sem popolnoma umirila svoje misli in tudi, ko okoli mene vihra orkan, sem jaz sposobna v trenutkih nedelovanja svoje misli odklopiti, oz. saj mi jih niti ni treba odklopiti, ker so lepe, ker so mirne, ljubeznive in zaupljive. Očistila sem jih in sedaj znam odpraviti tudi tiste negativne, ki se še kdaj pa kdaj prikradejo.  Seveda me je še kdaj strah, seveda me še kdaj kaj boli ali žalosti, ampak to sem zmožna umiriti in preusmeriti.  

Tako kot dež čisti in umirja ozračje, tako meditacija čisti in umirja naše misli, naš um. Dež zemlji da priložnost, da se odpočije in enako je z našimi mislimi. Potrebujejo oddih in v deževnih dneh je to čudovita priložnost. Zato dragi moji, uživajte deževnih dneh. Posvetite jih sebi, umirite se in umirile se bodo tudi vaše misli. 😄

Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

Vaša MičnaCvetlična 💕

... BAJSI DEBELAJSI ...

Odvečni kilogrami oz. nesprejemanje svojega telesa takega kot je, je danes po mojem mnenju velik problem družbe. Mediji nas bombandirajo z določenimi merami in oblikami telesa in tako naše lastno telo, kar na enkrat postane nekaj, kar nam je tuje in kar bi radi zamenjali oz. na vsak način spremenili. In to se je dogajalo tudi meni, skoraj celih 28 let.

Poletje 2015 

Skozi vsa ta leta, so se izmenjavala obdobja z več in obdobja z manj kilogrami. Kakor koli je bilo, nikoli nisem bila v celoti zadovoljna. Enkrat sem se počutila dobro, drugič slabše, vedno pa sem bila močno obremenjena z mojim trebuhom.

V osnovni šoli sem se najbolj bala testov pri telovadbi, ker sem vedela, da bodo spet namerili previsoko številko na tehtnici in preveč podkožnega maščevja. Poslušala sem tudi  veliko opazk na račun svojega telesa s strani vrstnikov. Tudi doma so mi govorili, da moram shujšati in mi včasih celo rekli, naj malo manj jem. Zato sem včasih jedla kar na skrivaj. Takrat ko ni bilo nikogar v kuhinji, sem si naredila kak sendvič in ga pretihotapila do svoje sobe. Še moja sestra je bila presenečena, ko sem ji pred kratkim povedala za moje skrivne dogodivščine, tako dobra sem bila namreč v prikrivanju.

Verjela sem domačim in verjela sem vrstnikom, da moje telo ni lepo in da bi moralo biti drugačno. Na osnovno šolo, prav zaradi tega nimam preveč lepih spominov. Razen morda na zadnji razred, ko sem svojo postavo za silo prvič spravila »v red«. V sedmem razredu so me namreč poslali v bolnico na neke preiskave, kjer sem že dobivala dietno hrano, potem pa smo tudi doma nekoliko popazili, sama pa sem se odločila, da izločim majonezo sladke sokove in mehurčke, ter jih nadomestila z vodo.

S tem sem si naredila dobro popotnico za srednjo šolo, kjer med novimi ljudmi ni bilo zbadanja, kljub temu pa svojega telesa še vedno nisem imela preveč rada. Trebušček je bil moja hiba v vsakem trenutku. 

In tako je bilo enkrat bolje drugič slabše, vse do letos, ko sem se februarja zavedla, da sem s svojo težo skoraj "ušla" na stare tire. Že nekaj časa sem opazovala, da se redim, ampak mi je bilo vseeno, vse do trenutka, ko sem se v svojem telesu počutila tako slabo, da tega enostavno nisem želela več.  

Odločila sem se stvari postaviti na glavo in spremenila sem način prehranjevanja. Uvedla sem  5 obrokov dnevno, pila veliko vode, ter nekoliko povečala obisk bližnjega hriba. Nekaj časa sem kot obsedena skakala za vso hrano, ki naj bi veljala za zdravo. Kilogrami so počasi začeli kopneti, hrana pa mi je počasi postajala neka obveza in tudi stres. Znašla sem se v nekem krču, kjer se je vse vrtelo okoli zdrave hrane. Vse dokler nisem prebrala članka, ki je govoril o novodobnih boleznih oz. obsedenosti z zdravo hrano. Takrat sem se zavedla kako sem spet stroga do sebe. Tisti članek je bil zame prelomnega pomena, dojela sem da živim zato da jem.  Sklenila sem, da začnem jesti zato da živim. Še vedno sem ohranila večino smernic, ki sem si jih zastavila, ampak to me ni več obremenjevalo. Nehala sem se meriti, nehala sem se redno tehtali in se sprostila tudi kadar si hrane nisem pripravila sama; skratka spustila sem nadzor in posledično tudi kilograme. 😃  

Poiskala sem način prehranjevanja in gibanja, ki mi ustreza in v vsakem mojem obroku začela neznansko uživati. Še toliko bolj pa je to takrat, ko si brez slabe vesti privoščim čokoladno torto ali sladoled. Uživati sem začela veliko stročnic, ki mi velikokrat celo nadomestijo meso. Vmesnih prigrizkov nimam, predvsem pa obožujem zelenjavo že od nekdaj, kar je seveda meni v prid. V kuhinji veliko eksperimentiram in kuham si hrano ki jo imam rada, zato prav nikoli ne morem reči, da jem slabo ali dietno. Gibam se več, kot sem včasih, predvsem večkrat osvojim moj bližnji hribček, prav nikoli pa se nisem silila v naporne fitnes vadbe, pri katerih bi trpela in čakala kdaj jih bo konec.  

Uvedla sem tudi redno meditacijo. S čiščenjem omejujočih vzorcev so se sčistili tudi moji kilogrami. Začela sem sprejemati svoje telo točno tako je in tudi moj trebušček. 😃 Nehala sem verjetni drugim, predvsem pa sebi, da moje telo ni lepo, da je debelo in da ne ustreza družbenim normam. 

In jaaaaaaaa dragi moji, ko sem sprejela svoje telo točno takšno kot je in ga namesto graje raje vsak dan pohvalila, se je začelo spreminjati kar samo od sebe.  V devetih mesecih je od mene odpadlo 15 kg balasta, zaradi bistvene spremembe, ki pa sem jo naredila v svoji glavi. Najbolj hecno se mi zdi to, da se je moj trebušček zmanjšal, morda samo za kak centimeter, ampak danes ga imam rada, točno takega kot je. 

Ponosna sem nase in na svoje telo, in kljub temu, da moje mere še vedno niso in niti ne stremim k temu, da bi kdaj bile 90-60-90, lahko sama zase rečem, da izgledam fantastično. Hmmm in to mi sedaj potrdijo tudi moji prijatelji, čeprav vem, da teh potrditev iz okolice sedaj sploh ne potrebujem več. 😄

Poletje 2016

Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

Vaša MičnaCvetlična 💕

MičnaCvetlična OSEBNO

Razmišljala sem, kako naj začnem svoj prvi prispevek na blogu in ugotovila, da se moram naprej predstaviti;  kdo sem, kaj delam in zakaj delam, kar pač delam (meditiram, hihihihi J ) . . . Za vsemi objavami sem jaz Maja, Maja, ki je dobila priložnost, da svoje življenje spremeni izboljša in zapelje v čisto drugo smer. Zato najprej kratek zapis o tem, zakaj je nastala MičnaCvetlična, ki sem si ga izposodila kar iz Facebook strani MičnaCvetlična:

»Ko so me v preteklosti dokaj pogosto spraševali, kdaj nameravam imeti družino, se poročiti in te klasične zadeve, ki zanimajo vse naše tete, strice, sosede, babice in dedke, sem običajno odgovarjala z odgovorom, da moram najprej sebe spraviti v red. Seveda, brez da bi zares sama pri sebi vedela, kaj točno to pomeni oz. kaj točno mislim s tem.

No pa je očitno nekdo tam zgoraj zelo dobro vedel, kaj to pomeni in tako se mi je, kot hišica iz kart sesul ves moj svet, za katerega sem prej kar nekaj časa živela. Praktično čez noč sem ostala brez partnerja in brez službe.

Ostala sem sama s škatlo robcev v rokah in z vprašanji: Kaj naj sedaj počnem? Kaj si sploh želim v življenju? Kaj bi sploh rada dosegla? Kdo sploh sem jaz in zakaj sem tukaj? 
Bila sem bitko sama s seboj in zelo kmalu mi je postalo jasno, da je moj porušeni svet stal na zelo trhlih temeljih in da se je pravzaprav moral podreti.

Sklenila sem ga postaviti na novo in ker sem že bila precej v alternativnih vodah mi je pot prekrižal še tečaj meditacije. Tudi to se je zgodilo čez noč. Sprejela sem ga in pustolovščina se je začela. Zdravila sem sebe, svoje otroške rane, začela razumevati, zakaj se mi je vse to zgodilo, našla pa sem tudi strast v svojem početju in novih spoznanjih. Odločila sem se, da ne želim več ugajati drugim, ter sebe postavila na prvo mesto pri sebi in na enakovredno mesto pri drugih.

Ves čas pa je v meni tlela želja po "BITI NAVDIH". Če sem se iz tal dvignila jaz, zakaj se nebi zaradi tega še kdo drug??  In prišel je odgovor tudi na to vprašanje...

Meditacija me je tako prevzela, da sem postala certificirana vaditeljica meditacije. Želja po tem da ljudem pokažem kako lahko sami spremenijo svoje življenje na bolje, je bila v meni iz dneva v dan močnejša. In tako je nastala MičnaCvetlična ki ponuja recept za ponovni vzlet, ki sem ga sama še kako dobro preizkusila.«

V zadnjem času sem mnogokrat slišala za besedico PEACH, s katero bi lahko svojo predstavitev opisala, ampak  jaz bom temu raje rekla, kar nekaj kar sem jaz.  Nekaterim sem všeč, drugim ne, nekaterim še bom, spet drugim ne bom všeč nikoli, ampak nič hudega. J Življenje mi je namreč pokazalo, da ne glede nato kaj naredim, rečem ali objavim je 50% ljudem to všeč, drugim 50% pa ne.

Naprej me vodi strast, da delim svoje početje s tistimi, ki se bodo v mojih zapisih ali urah meditacije našli in hvaležnost za vsak trenutek in človeka, ki se zaradi mojih besed ali dejanj počuti bolje. J

Šla sem čez vihravo obdobje, srečala mnogo ljudi, tistih ki so mi prinesli lepe izkušnje in spoznanja, pa tudi tistih, ki so mi povzročili bolečino. Najbolj pomembno pa je, da danes vsakemu izmed njih zmorem reči hvala. Saj brez njih nebi pisala tega članka in zagotovo nebi bila tukaj kjer sem. J

Kar malo me zmrazi misel, kako nesrečna in nezadovoljna bi bila danes, če se mi moj takratni svet nebi zrušil. J

Zato Dragi moji, vedite, da vsaka izkušnja, kriza, bolečina ali neprijetnost v sebi nosi veliko lekcijo. Od nas pa je odvisno, ali smo to bolečino sposobni pogledati bolj globoko in se iz nje kaj naučiti. Jaz sem se tega kar dobro učila in se še učim. Še vedno strese in preizkuša, vendar se sedaj znam zazreti vase in prebrati drobni tisk, ki ga neprijetni dogodki prinesejo s seboj.  In v prihodnjih zapisih bom pisala ravno o tem. O situacijah v katerih sem našla skrit pomen in lekcijo. O preizkušnjah, ki so postale izkušnje in za katere sem neskončno hvaležna. J

Spodaj v komentiranjih vas vabim, da tudi sami delite svoje izkušnje in mnenja. Zgodbe, pohvale in kritike, pa mi lahko pošljete tudi na elektronski naslov: micna.cvetlicna@gmail.com

Rada vas imam in lep pozdrav do naslednjič. J

Vaša MičnaCvetlična J