. . . Zavod za zasposlovanje - Sramota ali nova priložnost. . . 

Pri meni pravzaprav oboje. 😄

Ob prijavi na zavod, sem se počutila obupno. Večje sramote si v življenju nisem mogla predstavljati. Pri skoraj 29 letih, sem bila ponovno samska in še prijavljena na zavodu zaposlovanje. Totalen poraz in sramota za nekoga, ki je šel takoj po faksu v dobro službo.

Moj status je bil do takrat pravzaprav urejen. Imela sem službo, imela sem partnerja, potem pa kar na enkrat ničesar več. Šok in sramota, meni se to nebi smelo zgoditi. Pa ja ne meni, saj sem bila celo življenje zgledna čisto povsod. Svoje delo sem vedno opravila dobro, nikoli nisem »bluzila« ali iskala stranskih poti in krivin, zato mi je bilo še toliko manj jasno, zakaj sem kar na enkrat pristala na zavodu.

Ko sem bila tam prvič, je bil občutek sramu tako močan, da sem ves čas imela oči na pecljih, da nebi slučajno srečala koga poznanega. Pri naslednjem obisku, mi je bilo že nekoliko lažje. Svetovalka me je poslala na obvezne delavnice za brezposelne in prvič sem šla tudi tja z nekim odporom in spet s strahom, da nebi srečala koga poznanega. Zgodilo pa se je ravno to, ko sem tam zagledala znanca, bi se najraje pogreznila v zemljo, kljub dejstvu, da je bil on sam na istem.

Spet sem skrivala moj osebni poraz, šla na delavnice in vneto poslušala, kaj mi imajo povedati. Pričakovala nisem nič kaj posebno novega, saj sem pisanje prošenj in obnašanje na razgovorih že imela v malem prstu, še iz časov, ko sem iskala svojo prvo službo. Na koncu, pa sem bila zelo prijetno presenečena. Čudovita predavateljica je bila tam zato, da nas je motivirala in že po dveh delavnicah sem svojo sramoto obrnila v nasprotno smer ter dojela, da je bila prijava na zavod zame pravzaprav nova priložnost. Priložnost, da končno odprem svoje podjetje, ki sem si ga potihem želela.

Nisem imela pojma kako bom vse skupaj izvedla, vedela sem le to, da ne bom iskala službe in da ne bom več ugajala in se prilagajala samo zato, da bom nekomu všeč. Odločila sem se za samostojno pot. Ob moji odločitvi pa so očitno stvari začele same teči. Vedela sem, da bom poletje namenila sebi, kar sem tudi zares storila. Odmislila sem delo in si resnično vzela čas zase in za meditacijo oz. pripravo na certifikacijo. Temu sem se posvetila 1000%. Nisem mislila ne na zaposlitev in ne na samozaposlitev.  V čustvenem nivoju je bilo naporno poletje, ampak je dokaj hitro minilo. V začetku avgusta  me je prijetno presenetil klic moje svetovalke iz zavoda. Sporočila mi je veselo novico, da obstajajo velike možnosti, da me vključijo v program za subvencijo za samozaposlitev.  Povedala mi je še, da se o podrobnostih slišiva konec avgusta.

Vse skupaj sem potem do konca avgusta res pustila pri miru in naslednji klic me je še bolj presenetil, ko mi je meni nič, tebi nič čisto mirno povedala, da sem že vključena v program. Tisti dan sem obstala odprtih ust, a neizmerno hvaležna. Sprejela sem odločitev in se prepustila toku dogodkov, ki so me peljali na pot proti mojim željam in sanjam. Stvari so takrat stekle same od sebe in spoznala sem, da je tisto pravo edino to. Ko stvari po naši odločitvi tečejo same od sebe, v lahkotnem duhu in ko upoštevamo vodila, ki jih dnevno prejemamo, vemo da smo na pravi poti. 😆

Zato dragi moji, tudi če stvari na prvi pogled izglodajo porazno, se v njih skriva nekaj dobrega, in temu nečemu dobremu se vedno reče nova priložnost. Moja nova priložnost se sedaj imenuje MičnaCvetlična. 

Uživajte in ne bojte se povedati stvari, tudi takrat ko le te niso rožnate.

Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. 😃

Vaša MičnaCvetlična 💕